S slovesno sveto mašo obhajali 10. obletnico škofije Murska Sobota

MURSKA SOBOTA (četrtek, 7. april 2016, RV) – Škofija Murska Sobota danes, 7. aprila 2016 obhaja deseto obletnico ustanovitve. S sveto mašo, ki je bila ob 18. uri v murskosoboški stolnici, so se za ta dar zahvalili Bogu in vsem tistim, ki ustvarjajo škofijsko občestvo. Slovesno somaševanje slovenskih škofov in duhovnikov je vodil murskosoboški ordinarij msgr. dr. Peter Štumpf.

Uvodni pozdrav in uvod generalnega vikarja in kanclerja Alojza Kozarja ml.

Pridiga msgr. dr. Petra Štumpfa

Spoštovani bratje in sestre!
Z globoko hvaležnostjo Bogu obhajamo 10. obletnico Škofije Murska Sobota. Znamenje naše škofije je škofijski grb, ki ima globoko sporočilo tudi za našo prihodnost.

Zlati most
Rdeče in zeleno polje v škofijskem grbu pomeni našo pokrajino ob levem in desnem bregu reke Mure, kjer zori pšenica in grozdje. Ta dva sadova zemlje sta obenem znamenje za sveto evharistijo, ki jo obhajamo po naših cerkvah. Na osrednjem polju, ki je modre barve, saj predstavlja reko Muro, se pne zlati most. Most je znamenje povezovanja pokrajin, ljudi, vsega, kar je ločeno, razdeljeno. Ta most pa ni samo most, ampak je oltar, na katerega polagamo darove za sveto evharistijo in vse druge naše darove. Na tem zlatem oltarju je že postavljen zlati križ, ki se s svojim prečnim tramom skoraj dotika obeh bregov reke Mure. Tako je križ tisti most, ki povezuje. Ta križ pa spominja tudi na številne križe po naših krajih, ki nam in popotnikom govorijo o neizmerni Kristusovi ljubezni.

Kaj smo na ta zlati oltar položili v teh desetih letih obstoja Škofije Murska Sobota, lahko preberemo v škofijskem glasilu Poti k Bogu, ki je izšlo ob tej obletnici, ali si bomo ogledali na priložnostni razstavi.

Seveda je bilo na ta oltar položenih še več darov, saj smo jih tja polagali ne le kot skupnost, kot škofija, ali kot tri manjše skupnosti, dekanije, ali kot še manjše skupnosti, ki jih je šestintrideset in jih imenujemo župnije.

Vse te skupnosti so namreč duhovne stavbe. Apostol Peter nas v svojem prvem pismu spominja, da smo sveto duhovništvo in darujemo duhovne žrtve, ki so po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. Na zlat oltar, ki je grajen na Kristusu, živem kamnu, ki so ga zidarji zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen, smo polagali tudi svoje zahvale in prošnje, pa tudi bridkosti, svoje težave, svoje križe (prim. 1Pt 2,4-5). Če bi bil ta zlati most brez Kristusovega križa, bi se od teže naših križev že zdavnaj zrušil.

Zlati most pa bo stal, dokler bomo na njem ohranili Kristusov križ, dokler bomo na tem mostu, na tem oltarju darovali sveto evharistično daritev.

In kaj naj v novem desetletju postavljamo na ta oltar? Predvsem tri stvari: vero, upanje in ljubezen. Za to trojno daritev imamo tudi dragocene zglede in priprošnjike.

Vera
»Vera je velik dar, ki nam ga je dal Bog. Brez nje se nihče ne more zveličati.« Te besede je zapisal naš Božji služabnik duhovnik Danijel Halas in te besede je potrjeval s svojim življenjem vse do mučeniške smrti. Zavedal se je dragocenosti tega daru, zato ga je najprej sam krepil in ohranjal, nato pa storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi se tega daru zavedli vsi ljudje, h katerim je bil poslan. S tem poslanstvom je začel v župniji Ljutomer, nadaljeval v Lendavi, kjer se je naučil madžarskega jezika, da je lahko madžarsko govorečim vernikom v njihovem jeziku oznanjal evangelij.

Šlo mu je edino za vero, za ta dar, ki nam je bil prižgan pri svetem krstu, krepiti pa ga moramo z molitvijo, obhajanjem evharistije, s premišljevanjem Božje besede in z dobrimi deli. Ampak vero je potrebno najprej poznati, šele nato se lahko zanjo navdušiš in jo živiš. To je bilo njegovo vodilo.

S to usmeritvijo je prišel za župnika v Veliko Polano in v težkih okoliščinah druge svetovne vojne oznanjal evangelij, pomagal mladim in odraslim, da bi ohranili vero.

Za to je bil pripravljen iti tudi v zapor, ki ga je preživel v Budimpešti. Za to je bil pripravljen ostati v Veliki Polani, čeprav ga je brat ob koncu vojne vabil na varno v Ljubljano. In bil je pripravljen iti do reke Mure na Hotizi, ko so ga peljali v smrt. Toda on je šel v življenje, o čemer priča ne le križev pot na Hotizi, temveč še bolj številni verniki, ki v molitvi hodijo po tej poti.

Tudi ob Božjem služabniku Danijelu Halasu se izpolnjujejo Apostolska dela, ki smo jih danes brali. Apostoli so svojim preganjalcem odgovarjali: »Boga je treba bolj ubogati kot ljudi« (Apd 5, 29). Vera zahteva, da Boga ubogamo tudi za ceno preganjanja in trpljenja. Tudi mi krepimo svojo vero in na zlati oltar polagajmo svoje žrtve, svoja prizadevanja, svoje molitve, da bi vera v Jezusa Kristusa živela v vsakem človeku. Odpirajmo vrata Kristusu ob zgledu Božjega služabnika Danijela Halasa.

Upanje
V tem novem desetletju naše škofije polagajmo na oltar tudi upanje. Kajti upanje, ki je naslonjeno na Boga, upanje, ki izvira iz vere v Boga, je neuničljivo, kakor je to v knjigi Neuničljivo upanje opisal naš drugi Božji služabnik Alojzij Kozar. Pa ne le v knjigi. Opisal je to upanje tudi v svojem vsakdanjem življenju.

Doživljal je nasprotovanje povojne oblasti, ki je hotela preprečiti gradnjo nove cerkve v Odrancih in iz človeških src izkoreniniti vero v Boga. Vztrajal je, prestal zapor, krivično obsodbo, zaplembo materiala za novo cerkev. Ni ga zlomila niti nesreča z osmimi smrtnimi žrtvami.

Nosil je svoj križ in ohranjal ljubeč in zaupljiv odnos z Njim, ki je »naše največje in neuničljivo upanje.« Kakor svetopisemski Job je tudi Božji služabnik Alojzij Kozar izgubil skoraj vse: svobodo in dobro ime, gmotne dobrine za gradnjo cerkve, tudi zdravje in notranji mir, ko zaradi laskave ponudbe s strani oblasti (obljubili so mu gradbeno dovoljenje za cerkev, če se jim ukloni in vstopi v Ciril Metodovo društvo) mnoge noči ni mogel spati. A za nobeno ceno se ni hotel prodati, ostal je trden in nezlomljiv.

Leta 1960, ko je bila prošnja za gradbeno dovoljenje ponovno zavrnjena, je v župnijsko kroniko zapisal: »Zaradi tega neuspeha smo leto zaključili v nekaki potrtosti, toda zaupanja v Božjo pomoč in v moč molitev, ki jih toliko src v ta namen opravlja, nismo zgubili.«

S svojim trdnim upanjem je bil Božji služabnik Alojzij Kozar opora mnogim, da so upali, da so vztrajali na poti k Vstalemu Kristusu, ki je vogelni kamen vsakega upanja.

Na Božjih služabnikih Halasu in Kozarju se izpolnjujejo Kristusove besede Nikodemu: »Kogar je namreč poslal Bog; govori Božje besede (Jn 31, 34). Oba Božja služabnika sta z oznanjevanjem evangelija, z molitvijo, z delom in trpljenjem govorila Božje besede, zato upamo, da bosta pred vesoljno Cerkvijo dosegla čast oltarja.

Tudi mi v drugem desetletju, ki prihaja, na zlati oltar polagajmo svoje krhko upanje, polagajmo svoje prošnje, naj Kristus okrepi naše upanje in nas vodi skozi težke in temne čase v slavo Vstajenja.

Ljubezen
Če smo našo škofijo začeli tlakovati tudi z ljubeznijo, je prav, da že na začetku njenega drugega desetletja na zlati oltar polagamo svojo ljubezen do Boga in bližnjega. Tudi za to krepost imamo dragocene zglede. Veliko jih je. Poleg obeh Božjih služabnikov, ki sta živela vse tri kreposti: vero, upanje in ljubezen, saj jih v življenju ni mogoče ločiti, so se za ljubezen trudili tudi mnogi drugi. Nekateri so že v večnosti, drugi še živijo med nami. Naj omenim samo nekatere.

Na zlati oltar je polagal svojo ljubezen prvi soboški škof dr. Marjan Turnšek, o čemer govori tudi njegovo geslo: Bog je ljubezen. Na zlati oltar polagajo svojo ljubezen naši duhovniki: župniki, kaplani, duhovni pomočniki, ki dan za dnem zavzeto opravljajo svoje poslanstvo poučevanja, oznanjevanja, podeljevanja zakramentov, dobrodelnosti in seveda molitve. Ne moremo mimo sester klaris in drugih ženskih redovnih skupnosti v naši škofiji: Frančiškank Brezmadežnega spočetja, Hčera Marije Pomočnice in križniških sester, ki se iz ljubezni do Boga in bližnjega posvečajo molitvi in drugemu delu za Božje kraljestvo. Na zlati oltar polagajo svojo ljubezen tudi redovniki, ki pripadajo trem redovnim skupnostim: kapucinom, salezijancem in minoritom.

Veseli smo, da na oltar polagajo svojo ljubezen do Boga in do Cerkve številni sodelavci po župnijah: člani župnijskih pastoralnih svetov, Karitas, kateheti in katehetinje, pevci in organisti, bralci Božje besede, izredni delivci svetega obhajila, člani Rož živega rožnega venca in člani drugih skupin ter posamezniki.

Predvsem pa moram omeniti očete in matere, ki svojim otrokom odpirajo vrata, skozi katera v njihova srca vstopa Kristus. Številni očetje in matere so s svojo ljubeznijo dragoceni zgled vsem nam.

Na začetku drugega desetletja naše škofije polagajmo na oltar vso svojo ljubezen. Ljubezen do svojih bližnjih: do otrok, staršev, bratov in sester, do ostarelih in bolnih, do sosedov, do vsakega posameznika, ki ga na svoji poti srečamo. Potem bo zmogla zoreti tudi naša ljubezen do Boga in jo bomo s čistimi srci kot dragoceni dar polagali na zlati oltar.

Danes še posebej občutimo duhovno povezanost z zaslužnim papež Benediktom XVI., ki je ustanovil tudi soboško škofijo in s papežem Frančiškom, ki je še posebej vzgled za karitativno ravnanje naše škofije. Mladi iz vseh župnij bodo z rožami sestavili papeško zastavo. Naj Sveti oče vedno podpira soboško škofijo in naj soboška škofija vedno podpira Svetega očeta

Sveti Metod
Zavetnik naše škofije sveti Metod je že pred 1150 leti postavil zlati most ali oltar, ki je naše prednike povezal z Bogom. Ker je na ta oltar položil svojo vero, svoje upanje in svojo ljubezen, je njegova daritev obrodila bogat sad.

Naj bo naš priprošnjik pri Bogu, da bomo v novem desetletju in vso prihodnost, ki nam bo podarjena, na oltar prinašali svojo trdno vero, neuničljivo upanje in dejavno ljubezen do Boga in bližnjega. Pri tem prizadevanju naj nas vodi geslo našega škofijskega misijona, ki ga v tem letu obhajamo: Odprite vrata Kristusu. Pri tem odpiranju naj bo z vami vsemi Mati Marija. Amen.