Poslanica svetega očeta Frančiška za 53. svetovni dan molitve za poklice

Cerkev, mati poklicev

Dragi bratje in sestre,
o kako si želim, da bi mogli vsi krščeni v tem izrednem jubileju Usmiljenja okušati veselje, da pripadajo Cerkvi ter bi mogli ponovno odkriti, da se poklic kristjana, kakor tudi vsi posebni poklici rodijo v okrilju Božjega ljudstva ter so dar Božjega usmiljenja! Cerkev je hiša usmiljenja in predstavlja humus, v katerem poklic vzkali, raste in obrodi sad.

Zato ob priložnosti 53. Svetovnega dneva molitve za poklice vabim vse vas, da motrite apostolsko skupnost in se zahvalite za vlogo skupnosti na poti vsakega poklicanega. V Buli, s katero sem naznanil izredni jubilej Usmiljenja, sem spomnil na besede svetega Bede Častitljivega, ki se nanašajo na poklic svetega Mateja: »Miserando atque eligendo« (Misericordiae Vultus, 8). Gospodovo usmiljeno delovanje odpušča naše grehe in nas odpira novemu življenju, ki se uresničuje v klicu hoje za njim ter v poslanstvu. Vsak poklic v Cerkvi ima svoj izvor v sočutnem Jezusovem pogledu. Spreobrnjenje in poklic sta kot dve strani iste medalje in se skozi vse življenje učenca misijonarja sklicujeta drug na drugega.

Blaženi Pavel VI. je v svoji apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi opisal korake procesa evangelizacije. Eden od njih je pripadnost krščanski skupnosti (prim. št. 23), tisti skupnosti, od katere smo najprej prejeli pričevanje vere in jasno oznanilo Gospodovega usmiljenja. Ta vključitev v krščansko skupnost obsega vse bogastvo cerkvenega življenja, zlasti zakramente. Vsekakor Cerkev ni samo nek prostor, kjer verujemo, temveč je tudi predmet naše vere.  Zaradi tega v veri izpovedujemo: »Verujem Cerkev.«

Božji klic se zgodi prek posredovanja skupnosti. Bog nas kliče, da postanemo del Cerkve in po času zorenja v njej nam podari poseben poklic. Pot poklicanosti se uresničuje skupaj z brati in sestrami, ki nam jih daje Gospod: je skupna poklicanost. Cerkveni dinamizem poklica je protistrup brezbrižnosti in individualizmu. Vzpostavlja takšno občestvo, v katerem je ravnodušnost premagana z ljubeznijo, ker zahteva, da gremo iz samih sebe in damo svoje življenje v službo Božjemu načrtu ter tako vstopimo v trenutno zgodovinsko stanje njegovega svetega ljudstva.

Na ta dan, posvečen molitvi za poklice, želim spodbuditi vse vernike, da prevzamejo svojo odgovornost v skrbi in razločevanju poklicanosti. Ko so apostoli iskali nekoga, ki bo prevzel prostor Juda Iškarjota, je sveti Peter zbral sto dvajset bratov (prim. Apd 1,15), in za izbor sedmerih diakonov je bila zbrana skupina učencev (prim. Apd 6,2). Sveti Pavel daje Titu posebne kriterije za izbor starešin (Tit 1,5-9). Tudi danes je krščanska skupnost vedno prisotna pri prebujanju poklicev, pri oblikovanju tistih, ki so poklicani, ter pri njihovi vztrajnosti (prim. Veselje evangelija, 107).

Poklic se rojeva v Cerkvi. Že od začetka prebuditve nekega poklica je potreben primeren »čut« Cerkve. Nihče ni poklican zgolj za neko določeno področje ali za neko skupino ali za neko cerkveno gibanje temveč za Cerkev in za svet. »Jasno znamenje resničnosti neke karizme je njena cerkvenost, njena zmožnost, da se harmonično integrira v življenje svetega Božjega ljudstva za dobro vseh« (ibid., 130). Ko odgovarja na Božji klic, mlad človek vidi, da se njegovo cerkveno obzorje razširja; presodi lahko številne karizme in tako bolj objektivno razločuje. Tako skupnost postane dom in družina, kjer se rojeva poklic. Kandidat torej s hvaležnostjo zre to posredovanje skupnosti kot bistveni element za njegovo prihodnost. Nauči se spoznavati in ljubiti svoje brate in sestre, ki hodijo drugačno pot od njegove, in te vezi v vseh krepijo občestvo.

Poklic raste v Cerkvi. Med procesom oblikovanja se med kandidati za različne poklice poraja potreba, da bi vedno bolj poznali cerkveno skupnost in presegali omejeno gledanje, ki ga imamo vsi na začetku. Zato je primerno opraviti kakšno apostolsko izkušnjo skupaj z drugimi člani skupnosti, npr. ob dobrem katehistu posredovati krščansko sporočilo; skupaj z neko redovno skupnostjo izkusiti evangelizacijo obrobja; odkriti zaklad kontemplacije z življenjem v klavzuri; v stiku z misijonarji bolje poznati misijone ad gentes;  skupaj s škofijskimi duhovniki poglobiti izkustvo pastoralnega dela na župniji in v škofiji. Za tiste, ki so že v formaciji, cerkvena skupnost ostane vedno temeljni vzgojni prostor, do katerega naj bi čutili hvaležnost.

Poklic ima v Cerkvi podporo. Z dokončno obvezo se pot poklicanosti v Cerkvi ne konča, temveč se nadaljuje v razpoložljivosti za služenje, v vztrajanju, v vseživljenjski  formaciji. Kdor je lastno življenje posvetil Gospodu, je pripravljen služiti Cerkvi, kjer ga ta potrebuje. Poslanstvo Pavla in Barnabe je dober primer te razpoložljivosti Cerkvi. Poslana v poslanstvo po Svetem Duhu in po antiohijski skupnosti (prim. Apd 13,1-4) se vrneta v isto skupnost in pripovedujeta, kaj je Gospod storil po njiju (prim. Apd 14,27). Misijonarje spremlja in podpira krščanska skupnost, ki vedno ostane živa oporna točka, in kot vidna domovina nudi gotovost vsem, ki romajo proti večnemu življenju.

Med pastoralnimi delavci so posebej pomembni duhovniki. Po njihovem služenju se udejanjajo besede Jezusa, ki je rekel: »Jaz sem vrata k ovcam (…). Jaz sem dobri pastir.« (Jn 10,7.11) Pastoralna skrb za poklice je temeljni del njihovega pastoralnega služenja. Duhovniki spremljajo tiste, ki iščejo lastno poklicanost, kakor tudi tiste, ki so že darovali svoje življenje v službi Bogu in skupnosti.

Vsi verniki so poklicani, da se zavedo cerkvenega dinamizma poklicanosti, ker morejo skupnosti vernih po zgledu Device Marije postati maternica, ki sprejme dar Svetega Duha (prim. Lk 1,35-38). Materinstvo Cerkve se izraža preko vztrajne molitve za poklice in z vzgojno dejavnostjo ter spremljanjem tistih, ki zaznavajo Božji klic. Uresničuje se tudi v skrbni izbiri kandidatov za duhovniško služenje in za posvečeno življenje. Končno je mati poklicev s svojo stalno podporo tistim, ki so posvetili svoje življenje v službi drugih.

Prosimo Gospoda, naj vsem, ki so na poti poklicanosti, podeli globok čut pripadnosti  Cerkvi; in Sveti Duh naj med pastirji in verniki okrepi globlji čut za občestvo, razločevanje kakor tudi za duhovno očetovstvo in materinstvo.

Oče usmiljenja, ki si dal svojega Sina za naše zveličanje in nas vedno podpiraš z darovi svojega Duha, daj nam žive, goreče in vesele krščanske skupnosti, ki bodo izviri bratskega življenja in bodo med mladimi prebujale željo posvetiti se tebi in delu za evangelizacijo. Podpiraj njihova prizadevanja, da bi ponudili ustrezno poklicno katehezo in poti posebne posvetitve. Daj jim modrosti za potrebno razločevanje poklicanosti, da bo v vsem zasijala veličina tvoje usmiljene ljubezni. Marija, Mati in vzgojiteljica Jezusa, posreduj za vsako krščansko skupnost, da po Svetem Duhu postane rodovitna, da bo vir resničnih poklicev v službi svetega Božjega ljudstva.

Iz Vatikana, 29. novembra 2015,
na prvo adventno nedeljo.