Sveti oče med molitvenim bdenjem: Božje usmiljenje ima mnogo obličij

VATIKAN (sobota, 2. april 2016, RV) – »Koliko je obličij njegovega usmiljenja, s katerimi nam prihaja naproti? Zares mnogo jih je; nemogoče je opisati vsa, kajti Božje usmiljenje nenehno narašča. Bog se ga nikoli ne utrudi izražati in mi se ga ne bi nikoli smeli navaditi prejemati, iskati in želeti. Je nekaj vedno novega, kar vzbuja osuplost in čudenje, ko vidimo izjemno ustvarjalno domišljijo Boga, kadar nam prihaja naproti s svojo ljubeznijo.« S temi besedami se je začel nagovor papeža Frančiška med molitvenim bdenjem, ki je na predvečer nedelje Božjega usmiljenja potekalo na Trgu sv. Petra.

Kakor tisti, ki dvigujejo dojenčka k svojemu licu
Papežev nagovor je sledil pričevanjem in svetopisemskim odlomkom, ki – kakor je dejal – odpirajo »čistine svetlobe in upanja, da bi vstopili v veliki ocean Božjega usmiljenja«. Bog se je večkrat razodel z imenom »usmiljeni« (glej 2 Mz 34,6). Kakor je velika in neskončna Božja narava, tako je veliko in neskončno tudi njegovo usmiljenje. Zdi se nemogoče opisati ga v vseh njegovih vidikih. Če preletimo strani Svetega pisma, odkrijemo, da je usmiljenje predvsem »Božja bližina njegovemu ljudstvu«. Ta bližina se izraža kot pomoč in zaščita. Je kakor bližina očeta in matere, ki objameta svojega otroka. Prerok Ozej je to izrazil z lepo podobo: »S človeškimi vezmi sem jih pritegoval, s sponami ljubezni in jim bil kakor tisti, ki dvigujejo dojenčka k svojemu licu; sklanjal sem se nadenj, mu dajal jesti« (Oz 11,4). Sveti oče je opozoril na nežnost in ljubezen, ki ju vsebuje ta prerokova podoba: »Nežnost – beseda, ki je skoraj pozabljena, a ki jo svet in vsi mi potrebujemo.« Povedal pa je tudi, da ga je na prav te svetopisemske besede spomnil logo jubileja. Jezus ne le, da na svojih ramah nosi človeštvo, temveč je njegovo lice tesno ob Adamovemu, tako zelo tesno, da se obe obličji na videz zlivata v eno samo.

Postati orodje njegovega usmiljenja
Nimamo Boga, ki ne bi mogel razumeti in ne imeti sočutja z našimi slabostmi (glej Heb 4,15). Nasprotno! Bog je ravno na osnovi svojega usmiljenja postal eden izmed nas. Delal je s človeškimi rokami, razmišljal s človeškim razumom, deloval s človeško voljo, ljubil s človeškim srcem. Enak nam je bil v vsem, razen v grehu. V Jezusu se tako lahko dotaknemo Očetovega usmiljenja. V njem pa smo tudi spodbujeni, da bi mi sami postali »orodje njegovega usmiljenja«. »Lahko je govoriti o usmiljenju, medtem ko je zahtevnejše postati dejanski pričevalci usmiljenja.« To je pot, ki traja celo življenje in na kateri ne bi smelo biti nobenih postankov. Jezus sam nam je rekel, da moramo biti »umiljeni kakor Oče« (glej Lk 6,36).

Usmiljenje zna pogledati vsaki osebi v oči
Božje usmiljenje ima torej mnogo obličij. Poznamo ga kot bližino in nežnost, na osnovi tega pa tudi kot sočutje in medsebojno delitev, kot tolažbo in odpuščanje. Kdor prejme več usmiljenja, je bolj poklican podarjati ga in deliti z drugimi. Usmiljenja se ne sme skriti ali hraniti le zase. »Je nekaj, kar razvnema srce in ga izziva, da ljubi, ko obličje Jezusa Kristusa prepozna predvsem v tistem, ki je najbolj oddaljen, slaboten, osamljen, zbegan ali odrinjen na rob.« Usmiljenje išče izgubljeno ovco. In ko jo najde, pokaže nalezljivo veselje. Usmiljenje zna pogledati vsaki osebi v oči. In vsaka je zanj dragocena, kajti vsaka je edinstvena. Koliko bolečine je prisotno v srcu, ko slišimo reči, naj »te ljudi, te reveže vržemo ven, pustimo spati na cesti«. Je to Jezusovo? Tako se je vprašal sveti oče.

Ne nastavljajmo ovir njegovemu poživljajočemu delovanju
»Usmiljenje nas ne more nikoli pustiti mirne,« je še poudaril papež Frančišek. Tisto, kar nas »vznemirja«, pa je Kristusova ljubezen. Vse dokler ne dosežemo cilja, nas spodbuja, da bi objeli in stisnili k sebi, da bi vključili vse, ki potrebujejo usmiljenje, ter tako omogočili, da bi se vsi spravili z Očetom (glej 2 Kor 5,14-20). Ni se nam treba bati, kajti gre za ljubezen, zaradi katere gremo lahko preko nas samih in v bratih prepoznamo njegovo obličje. »Pustimo se krotko voditi tej ljubezni in postali bomo usmiljeni kakor Oče.« Apostol Tomaž je bil trmast in ni verjel. Vero je našel šele, ko se je dotaknil Gospodovih ran. Vera, ki ni sposobna dotakniti se ran, ni vera, je poudaril sveti oče. Vera, ki ni usmiljena, ni vera, je ideologija. Vera pomeni približati se, dotakniti se, ljubkovati. Pomeni pa tudi skloniti svojo  glavo in pustiti, da drugi ljubkujejo naše rane.

Dobro je, če naše korake usmerja Sveti Duh. »Ne nastavljajmo ovir njegovemu poživljajočemu delovanju, ampak mu voljno sledimo po poteh, ki nam jih kaže. Ostanimo z odprtim srcem, da bi ga Duh lahko preoblikoval; in tako, ko nam je odpuščeno in smo se spravili, ko smo vstopili v Gospodove rane, postanemo pričevalci radosti, ki izvira iz srečanja z vstalim Gospodom, ki živi sredi med nami.«

Spomenik jubileja usmiljenja
Po blagoslovu na koncu molitvenega bdenja je papež Frančišek predlagal še pobudo, da bi vsaka škofija poskrbela za nekakšen »spominek« oziroma »spomenik leta usmiljenja«. In sicer v obliki konkretne strukture usmiljenja, bodisi bolnice, doma za ostarele, zapuščene otroke, šole ali doma za rehabilitacijo odvisnikov – nečesa, kar bi ostalo kot »živ spomin«, kot »delo živečega usmiljenja«, kot »rana živečega Jezusa«.