Papeški svet ob svetovnem dnevu ozaveščanja o avtizmu

VATIKAN (sobota, 2. april 2016, RV) – Danes poteka 9. svetovni dan avtizma. Tudi tokrat je Papeški svet za pastoralo zdravja pripravil posebno sporočilo z naslovom Oblikovalci in pričevalci upanja. V tem letu Usmiljenja smo na papežev poziv spodbujeni k še bolj zavzetemu prizadevanju za bratsko solidarnost in za sprejemanje ter vključevanje avtističnih oseb in njihovih družin. Na ta način smo namreč priče pristnega in veselega upanja v Cerkvi in svetu, zapiše v sporočilu predsednik papeškega sveta msgr. Zygmunt Zimowski.

Mnogi vsakodnevni napori, razočaranja, zbeganost, osamljenost, skrb za prihodnost lahko prevetrijo upanje, ki mora vedno poživljati družine, zdravstvene delavce,  raziskovalno znanstvena združenja, šole, prostovoljce in vse, ki so na različne načine ob osebah z motnjami avtističnega spektra. Krščansko upanje ni samo navadna želja, ni nek optimizem, poudari msgr. Zimowski. Za kristjana je upanje goreče pričakovanje poslednje in dokončne izpolnitve Božje ljubezni. Je pričakovanje nekoga, ki prihaja: to je Jezus Kristus, ki nam dan za dnem postaja vedno bolj blizu in nas vključuje v polnost svojega občestva in miru. Naloga Cerkve je, da ohranja prižgano in dobro vidno svetilko upanja, da bo svetila kakor gotovo znamenje zveličanja in vsemu človeštvu razsvetljevala pot, ki vodi v srečanje z usmiljenim Božjim obličjem.

Tudi pred mnogimi težavami, povezanimi z motnjami avtističnega spektra, s katerimi se še posebej spoprijemajo družine, je po besedah msgr. Zimowskega treba ohranjati upanje. Upanje, ki zre v prihodnost, pa je ukoreninjeno v danes Boga, ki ne more, da nas ne bi ljubil in neutrudno iskal. Bog je namreč dobrota in dobrohotnost brez meja, skrbi za svoje otroke in nikoli ne zapušča tistih, ki jih je poklical v občestvo. V tem pogledu vere je ozaveščanje o nevroloških in vedenjskih motnjah, ki so še pred kratkim pomenile družbeno stigmatizacijo, vedno bolj pomembno na področju diagnosticiranja in raziskovanja, asistence, vključevanja v šolsko in delovno okolje ter tudi duhovnega spremljanja. Ozaveščanje zatorej pomeni znamenje upanja.

Msgr. Zimowski izpostavi pomen sprejemanja, srečevanja, solidarnosti, konkretne pomoči in opogumljanja k upanju, pri čemer je treba upoštevati, da avtizem ostaja za vse življenje. Pomembna je povezanost med zdravstvenim, socialnim in vzgojnim sektorjem pri spodbujanju posameznikove avtonomije. V tem težavnem, a ne nemogočem zavzemanju, lahko vzgojno, zdravstveno in socialno vlaganje v osebe z motnjami avtističnega spektra in njihove družine, pomeni pomembno spodbudo za določanje in pospeševanje učinkovitih in zadostnih politik. Na ta način se oblikuje podporna mreža, ki je dostopna vsem in lahko družinam pomaga pri preseganju občutka nezadostnosti, neučinkovitosti in razočaranja.