Rim: Dvodnevni simpozij o papeški buli Misericordiae Vultus

VATIKAN (četrtek, 31. marec 2016, RV) – Danes se je v Rimu začel dvodnevni simpozij o papeški buli Misericordiae Vultus. V okviru jubileja Usmiljenja ga organizira Apostolska penitencierija. Namenjen je predvsem duhovnikom, posvečenim osebam, študentom teoloških fakultet ter pastoralnim delavcem in laikom, ki so aktivno vključeni v župnijske skupnosti.

Kot je za Radio Vatikan pojasnil regent Apostolske penitencierije Krzysztof Nykiel, bodo udeleženci simpozija prisluhnili kar dvanajstim različnim tematikam, ki jih v ospredje postavlja bula, s katero je papež Frančišek napovedal izredni jubilej Usmiljenja. Teme, ki jih obravnava vrsta priznanih predavateljev, so namreč stavki iz samega dokumenta. Današnji prvi predavatelj je bil penitencier kardinal Mauro Piacenza, ki je izhajal iz začetne trditve desete točke Misericordiae Vultus: Nosilna preklada, ki drži pokonci življenje Cerkve, je usmiljenje. Izpostavil je, da je usmiljenje kakor reka, ki vedno in nepretrgano poživlja celotno polje Cerkve, po njej pa tudi ves svet.

Usmiljenje je središče evangelija
Po besedah msgr. Nykiela je osnovno sporočilo bule Misericordiae Vultus, da je usmiljenje središče evangelija. Usmiljenje je poglaviten razlog, da se papež Frančišek ne utrudi ponavljati svetu, da je Bog Oče, ki je bogat v usmiljenju in je srečen, ko odpusti vsakemu svojemu otroku, ki se vrne k njemu s skesanim in ponižnim srcem. »Božje usmiljenje je temelj vsega pastoralnega delovanja papeža Frančiška, ki se konkretno izraža v njegovih brezštevilnih gestah pozornosti in očetovske naklonjenosti v odnosu do zadnjih, revnih, trpečih in odrinjenih, ki živijo na mnogih bivanjskih periferijah celotnega sveta,« je dejal Nykiel.

Odnos med Cerkvijo in oznanilom usmiljenja
Papeževe, sedaj že splošno znane trditve, kot na primer »Cerkev v izhodu« ali pa Cerkev kot »poljska bolnišnica«, imajo svoj temelj v tesnem odnosu med Cerkvijo in Jezusom Kristusom, ta odnos bližine pa se kaže kot »misijonarsko občestvo«. Msgr. Nykiel je povedal: »Cerkev je poslana, da izstopi iz svojih tradicionalnih prostorov, da bi oznanjala in razodevala evangelij usmiljenja vsem in vsepovsod, tam, kjer človek živi svojo vsakdanjost.« Cerkev lahko oznanja Očetovo usmiljenje, se vključi v človeška dogajanja in jih spremlja ne zato, ker bi zaupala v svojo lastno moč, ampak ker ta moč prihaja od njenega Ženina, ki je Kristus. »Jezusova svetost daje misijonarski zagon Cerkvi in ji omogoča doseči tudi zadnjega grešnika na najbolj izgubljenem kraju na svetu.« To pa je mogoče zato, ker je Jezus Kristus že navzoč in že deluje v srcih in na krajih, kamor se Cerkev podaja oznanjat dar usmiljenja.

V središče postaviti zakrament sprave
Regent Apostolske penitencierije je bil povprašan še o 17. točki bule Misericordiae Vultus, kjer je zakramentu sprave dodeljeno osrednje mesto v življenju Cerkve. Po prepričanju msgr. Nykiela omenjeni del bule predstavlja »pozitivno napetost med bistvom in sadovi zakramenta sprave ter spovednikom«. Poziv svetega očeta je tukaj zelo jasen: »spovedniki morajo biti vedno bolj resnično znamenje Očetovega usmiljenja«. »Spovednik ne more improvizirati. Spovednik se postane.« Kot je pojasnil Nykiel, želi papež s tem poudariti, da je dober spovednik zares dober, če je v svojem življenji prvi doživel in neprestano doživlja izkušnjo odpuščanja in usmiljenja po zakramentu sprave. »Papež spovednike vabi, naj se ne čutijo kot gospodarji zakramenta odpuščanja, ampak naj sprejmejo vernike kakor oče v priliki o izgubljenem sinu: oče, ki čaka, gre naproti, stisne, odpusti, pozabi, vzpostavi; oče, ki zna prestreči klic po pomoči in odpuščanju, ki prihaja iz srca drugega.«

Msgr. Nykiel je še spomnil, da je papež Frančišek letošnje udeležence tečaja o foro interno Apostolske penitencierije povabil, naj v središče – in to ne samo v jubilejnem letu – postavijo zakrament sprave. Papež ga je opredelil kot »resničen prostor Duha«, kjer lahko vsi, spovedniki in skesanci, izkusijo edino dokončno in zvesto ljubezen, to je ljubezen Boga do vsakega od njegovih otrok, to je ljubezen, ki nikoli ne razočara.