S papežem Frančiškom skozi minuli teden (21. – 27. marec 2016)

Blagoslovljeno veliko noč!
»Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno veliko noč! Jezus Kristus, učlovečenje Božjega usmiljenja, je iz ljubezni umrl na križu in je iz ljubezni vstal. Zato danes oznanjamo: Jezus je Gospod!« Tako je papež Frančišek na velikonočno nedeljo voščil za praznik Kristusovega vstajenja, ko je z osrednje lože Petrove bazilike izrekel tradicionalno velikonočno poslanico Urbi et Orbi (Mestu in svetu). Kot je dejal, nam veselo oznanilo velike noči: Jezusa, križanega, ni tu, vstal je (prim. Mt 28,5-6), nudi tolažilno gotovost, da je prepad smrti premoščen in da so z njim premagani žalovanje, vpitje in bolečina. Gospod, ki je prestal, da so ga zapustili njegovi učenci, da so mu naložili krivično obsodbo, da so ga osramotili z nečastno smrtjo, nam zdaj podarja, da smo lahko deležni njegovega nesmrtnega življenja. Svoj nežen in sočuten pogled namenja nam, lačnim in žejnim, tujcem in zaprtim, odrinjenim in izvrženim, žrtvam zlorab in nasilja. Svet je poln ljudi, ki trpijo v duhu in na telesu, medtem ko se dnevne kronike polnijo z novicami o krutih zločinih, ki se neredko godijo med domačimi stenami, in o oboroženih spopadih v velikem merilu, ki cela ljudstva podvržejo neizrekljivim preizkušnjam.

Velikonočna vigilija: Kristus je vstal! Odprimo se upanju!
Med velikonočno vigilijo v baziliki svetega Petra, ko se je prižgala velikonočna sveča, ponovno pa so tudi zadonele orgle in se je zapela Aleluja, je papež govoril o upanju, ki ga prinaša vstali Gospod: »Dragi bratje in sestre, Kristus je vstal! In mi imamo možnost odpreti se ter sprejeti njegov dar upanja. Odprimo se upanju in se odpravimo na pot! Spomin na njegova dela in na njegove besede naj bo bleščeča luč, ki usmerja naše korake v zaupanju proti tisti veliki noči, ki ne bo imela konca.« Ne moremo najti življenja, če ostajamo žalostni in brez upanja, če ostajamo ujeti sami vase. Odprimo Gospodu svoje zapečatene grobove, ki jih vsakdo od nas pozna, da bo vstopil Jezus in nam dal življenje; prinesimo mu kamenje zamer in skale preteklosti, težke gmote slabosti in padcev. On hoče priti in nas prijeti za roko, da nas potegne iz stiske. To je prvi kamen, ki ga je treba odvaliti to noč: pomanjkanje upanja, ki nas zapira same vase. »Naj nas Gospod osvobodi iz te strašne pasti, da ne bomo kristjani brez upanja, ki živijo, kakor da bi Gospod ne bil vstal in bi bile v središču našega življenja samo naše težave,« je spodbudil papež. »Krščansko upanje je dar, ki nam ga daje Bog, če stopimo ven iz sebe in se mu odpremo.«

Velikonočno tridnevje
Velikonočno tridnevje se je začelo s sveto mašo na veliki četrtek, se nadaljevalo z obredi velikega petka in nas z velikonočno vigilijo v soboto zvečer uvedlo v največji krščanski praznik, velikonočno nedeljo Gospodovega vstajenja. »Velikonočno tridnevje je spomin na dramo ljubezni, ki nam daje gotovost, da ne bomo nikoli zapuščeni v življenjskih preizkušnjah,« je dejal papež med sredino splošno avdienco. »Skrivnost, ki jo častimo v tem svetem tednu, je velika zgodba ljubezni, ki ne pozna ovir. Kristusovo trpljenje traja do konca sveta, saj je zgodovina soudeleženosti v trpljenju vsega človeštva in je trajna navzočnost v dogodkih osebnega življenja vsakega od nas«.

Veliki četrtek: Smo otroci istega Boga
Spomin Gospodove zadnje večerje na veliki četrtek je papež Frančišek obhajal v sprejemnem centru za prosilce za azil (Il Cara) v kraju Castelnuovo di Porto. Med obredom je noge umil dvanajstim osebam. To so bili štirje mladi nigerijski katoličani, tri koptske kristjanke in matere iz Eritreje, trije muslimani iz Sirije, Pakistana in Malija, Indijec hindujske vere ter italijanska katoličanka, ki je v ustanovi zaposlena. »Vi, mi vsi skupaj, različnih verstev, različnih kultur, smo otroci istega Boga, bratje. Danes, v tem trenutku, ko bom sam storil Jezusovo gesto in bom dvanajstim izmed vas umil noge, bomo vsi mi storili gesto bratstva. Lahko rečemo: smo različni, imamo drugačne kulture in verstva, a smo bratje in živeti želimo v miru.« Vsakdo ima za seboj svojo zgodbo. A ima tudi odprto srce, ki želi mir. In vsakdo naj v jeziku svojega verstva moli, da bi se to bratstvo razširilo v svetu, je dejal papež.

Krizmena maša: Pretiravati z usmiljenjem
Na veliki četrtek dopoldne je papež daroval krizmeno mašo. Ob njem so somaševali kardinali, škofje in duhovniki, ki so med bogoslužjem obnovili svoje duhovniške obljube. Med homilijo je spregovoril o Gospodu, ki pretirava s svojim usmiljenjem ter duhovnike spodbudil, naj z usmiljenjem pretiravajo tudi oni. »Kot duhovniki,« je dejal, »smo priče in služabniki vedno večjega usmiljenja našega Očeta. Imamo prijetno in tolažilno nalogo, da ga utelesimo, kakor je to storil Jezus, ki je blagoslavljal in ozdravljal na tisoče načinov, da bi usmiljenje doseglo vse.«

Veliki petek: O Kristusov križ!
Bogoslužje velikega petka je papež vodil popoldne v vatikanski baziliki svetega Petra. Na začetku obreda je najprej počastil oltar, ki je bil brez križa, svečnikov in prta, ter pred njim legel na obraz. Vsi zbrani verniki so se mu v tišini pridružili v molitvi. Prisluhnilo se je poročilu o trpljenju Jezusa Kristusa iz Janezovega evangelija. Slovesnim prošnjam za vse potrebe je sledilo češčenje križa. Na veliki petek zvečer pa je v rimskem Koloseju potekal tradicionalni križev pot. Sveti oče je ob koncu zbranim spregovoril o Kristusovem križu, ki je podoba ljubezni brez konca: »O Kristusov križ, simbol božanske ljubezni in človeške krivičnosti, ikona najvišje žrtve iz ljubezni in skrajne sebičnosti iz norosti, orodje smrti in pot vstajenja, znamenje pokorščine in znak izdaje, mučilno orodje v preganjanju in prapor zmage.«