S papežem Frančiškom skozi minuli teden (14. – 19. marec 2016)

Sredina avdienca: Usmiljenje in tolažba
»Bog ni odsoten, Bog ni odsoten,« je bilo osrednje papeževo sporočilo med sredino splošno avdienco. V središču kateheze je bila Knjiga tolažbe iz starozavezne knjige preroka Jeremija. Bog se po preroku obrača na Izraelce, ki so pregnani v tujo deželo, ter jim napove vrnitev v domovino, je dejal papež. Vrnitev je znamenje neskončne ljubezni Boga Očeta, ki ne zapušča svojih otrok, ampak zanje skrbi in jih rešuje. Tudi mi lahko včasih živimo neko vrsto izgona, ko zaradi osamljenosti, trpljenja, smrti mislimo, da nas je Bog zavrgel. Koliko krat slišimo osebe, ki trpijo in se čutijo zapuščene, reči: Bog me je pozabil. Koliko naših bratov in sester v tem času zares živi težke razmere izgona, ko so daleč od svoje domovine, ko imajo pred očmi razvaline svojega doma, v srcu pa strah in bolečino ob izgubi dragih oseb.

Gospod zagotavlja, da se bo izgnano ljudstvo lahko vrnilo v svojo deželo in izkusilo Gospodovo usmiljenje. »To je veliko oznanilo tolažbe: Bog ni odsoten, niti v današnjih dramatičnih razmerah. Bog ni odsoten in opravlja velika dela zveličanja za tistega, ki vanj zaupa. Ni treba podleči obupu, ampak še naprej biti prepričani, da dobro premaga zlo in da bo Gospod obrisal vsako solzo ter nas osvobodil vsakega strahu.« Po Jeremiju Gospod takole spregovori svojemu ljudstvu: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto. Spet te bom pozidal in boš pozidana, devica Izraelova! Spet se boš krasila s svojimi pavkami in nastopala v rajalnem plesu« (Jer 31,3-4). Gospod je zvest in ne zapušča v obupu. »Bog ljubi z neskončno ljubeznijo, ki je ne more zaustaviti niti greh. Zahvaljujoč Njemu se človekovo srce napolni z veseljem in tolažbo.«

Papež študentom: Moč skupnosti sloni na sočutju
»Mi, kristjani verujemo, da nas Jezus kliče k služenju bratom in sestram ter k skrbi za druge, ne glede na njihov izvor in okoliščine. Pa vendar, to ni lastnost samo kristjanov, ampak je univerzalen klic, ki je ukoreninjen v naši skupni človeškosti.« S temi besedami je papež Frančišek nagovoril skoraj tri tisoč mladih študentov, ki so se v organizaciji harvardske univerze v Rimu udeležili mednarodne konference Združenih narodov.

Med avdienco jim je dejal, da kot študenti iščejo resnico in znanje, ne le zase, ampak tudi za skupno dobro lokalnih skupnosti in vse družbe. Vsebine in problematike, s katerimi se ukvarjajo na srečanju v Rimu, po Frančiškovih besedah niso brez obraza. Vsak med njimi lahko opiše upanje in sanje, izzive in trpljenje, ki zaznamujejo ljudi držav, iz katerih prihajajo. V teh dneh se bodo drug od drugega veliko naučili in videli, da so za vsako težavo, s katero se spoprijema svet, moški in ženske, mladi in stari, osebe kot so oni sami. »Obstajajo družine in posamezniki, ki se vsak dan borijo, poskušajo skrbeti za svoje otroke in jim zagotoviti osnovne življenjske stvari, ne le prihodnosti. Mnogi ljudje, ki so jih zadeli najtežji problemi sedanjega sveta, nasilje in nestrpnost, so postali prebežniki, prisiljeni zapustiti svoje domove, so brez svoje zemlje in brez svoje svobode … Navsezadnje, naša moč kot skupnosti, na kateri koli ravni življenja in družbene organiziranosti, ne sloni toliko na našem znanju in osebnih sposobnostih, ampak na sočutju, ki ga izrazimo drug drugemu, ter na skrbi za tiste, ki ne morejo skrbeti sami zase,« je izpostavil Frančišek.

Papež Neokatehumenski poti: edinost, slava in svet
Sveti oče se je v minulem tednu srečal s člani Neokatehumenske poti. Med avdienco je v misijone odposlal 270 družin, ki sestavljajo 46 skupnosti missio ad gentes. Od teh jih bo 30 odšlo v različne dele Evrope, 14 v Azijo, ostale pa v Afriko, Oceanijo in Ameriko. Misijonske križe je iz papeževih rok prejelo skoraj 2000 oseb. Edinost, slava in svet pa so bili trije poudarki, s katerimi jih je želel pospremiti na njihovo misijonsko pot.

Zadnja Jezusova prošnja pred njegovim pasijonom je bila prošnja po edinosti: da bi v Cerkvi bilo občestvo, je dejal papež Frančišek. »Občestvo je bistveno,« je poudaril. »Sovražnik Boga in človeka, hudič, ne more ničesar storiti proti evangeliju, ničesar proti ponižni moči molitve in zakramentov, a lahko zelo škoduje Cerkvi s tem, da skuša našo človeškost. Zbuja sumničavost, sodbe o drugih, zaprtosti, spore. On je ''delitelj'' in kmalu začnemo misliti, da smo dobri, ali vsaj boljši od drugih: tako ima zemljo pripravljeno za sejanje ljuljke. To je skušnjava v vseh skupnostih in se lahko podtakne tudi najlepšim karizmam.«

Kmalu pet novih svetnikov – med njimi tudi Terezija iz Kalkute
V minulem tednu je v Vatikanu potekal redni javni konzistorij, na katerem je papež Frančišek odobril kanonizacijo petih blaženih. To so: štirinajstletni mučenec José Sánchez del Río iz Mehike, poljski duhovnik Stanislav Jezusa Marije, argentinski duhovnik José Gabriel de Rosario Brochero, švedska redovnica Marija Elizabeta Hesselblad in mati Terezija iz Kalkute. Razglasitev bl. matere Terezije za svetnico bo v Vatikanu potekala 4. septembra 2016. Ostali blaženi bodo kanonizirani 5. junija in 16. oktobra 2016.

Škofovsko posvečenje Petra Briana Wellsa in Miguela Ángela Ayusa Guixota
Včeraj dopoldne je papež Frančišek podelil škofovsko posvečenje msgr. Petru Brianu Wellsu in msgr. Miguelu Ángelu Ayusu Guixotu. Med homilijo jima je dejal, da sta »izmed ljudi izbrana in za ljudi postavljena«. »Škofovstvo je ime za služenje, ne pa za čast, saj škofu bolj pristaja služenje kot oblast,« je poudaril Frančišek in spomnil na Jezusove besede: »Kdor je namreč največji med vami, naj postane najmanjši, in kdor vlada, naj vlada kot tisti, ki služi.« Spodbudil ju je, naj sta služabnika vsem, najmanjšim in največjim, a vedno naj služita vsem. Besedo naj oznanjata ob vsaki priložnosti, ugodni in neugodni: »Opominjajta, grajajta, a vedno z blagostjo, in tudi spodbujajta z vso velikodušnostjo in vsem naukom.« Z molitvijo in daritvijo za ljudstvo naj iz polnosti Kristusove svetosti zajemata raznovrstno bogastvo božje milosti. Papež je pri tem poudaril, da je prva naloga škofa molitev, druga pa oznanjevanje evangelija. Če škof ne moli, ne bo mogel narediti ničesar. »Z ljubeznijo očeta in brata ljubita vse tiste, ki vama jih je zaupal Bog,« je zatrdil papež Frančišek. »Predvsem pa ljubita duhovnike in diakone. Prvi bližnji je škofu duhovnik. Če ne boš znal ljubiti svojega bližnjega, ne boš mogel ljubiti vseh ostalih.« Prav tako naj ljubita uboge, nezaščitene in vse, ki potrebujejo gostoljubje in pomoč. »Vernike glejta v oči, da bosta lahko videla srce.«