VATIKAN (nedelja, 20. marec 2016, RV) – Na današnjo cvetno nedeljo
je papež Frančišek daroval sveto mašo na Trgu sv. Petra. Začela se je s procesijo,
pred katero je blagoslovil palme in oljčne vejice. Z le-temi smo naredili za naše
tisto navdušenje, s katerim je množica v Jeruzalemu sprejela Jezusa: »Blagoslovljen,
ki prihaja v Gospodovem imenu« (glej Lk 19,38). Z njimi smo izrazili hvalo in
veselje, željo, da bi sprejeli Jezusa. S to razlago je papež Frančišek začel homilijo.
Jezus prihaja k nam, kakor je prišel v Jeruzalem
Jezus prihaja k nam, kakor je prišel v Jeruzalem.
Želi si vstopiti v naša mesta in v naša življenja: »Tako kakor je storil v evangeliju,
jahajoč na osličku, ponižno prihaja k nam, a prihaja 'v Gospodovem imenu': z močjo
njegove božanske ljubezni odpušča naše grehe in nas spravi z Očetom in nami samimi.«
Jezus je zadovoljen, ko mu ljudje izrazijo naklonjenost. Ko mu farizeji rečejo, naj
utiša otroke in druge, ki mu vzklikajo, jim odgovori: »Če ti umolknejo, bodo kamni
vpili« (Lk 19,40). Nič ni moglo ustaviti navdušenja nad Jezusovim vhodom. In
nič nam ne preprečuje, da v Njem ne bi našli izvira našega veselja, našega resničnega
veselja, ki ostane in da mir. Kajti le Jezus nas rešuje vezi greha, smrti, strahu
in žalosti.
Izpraznil in ponižal je sam sebe
Toda današnja liturgija nas uči, da nas Gospod ni
rešil z zmagoslavnim vhodom ali z mogočnimi čudeži. Apostol Pavel v drugem berilu
pot odrešenja povzame z dvema glagoloma: »izprazniti« in »ponižati«
sam sebe (glej Flp 2,7-8). Ta dva glagola nam povesta, do kakšne skrajnosti je prispela
Božja ljubezen do nas. Jezus je »sam sebe izpraznil«: odpovedal se je slavi
Božjega Sina in postal Sin človekov, da bi bil v vsem solidaren z nami, grešniki.
On, ki je brez greha. Pa ne le to: med nami je živel v podobi služabnika; ne kakor
kralj, ne kakor knez, ampak kakor služabnik. Torej se je ponižal. In za brezno njegovega
ponižanja, katerega nam kaže veliki teden, se zdi, da nima dna.
Z zgledom nam je pokazal
Prvo dejanje te ljubezni »do konca« (Jn 13,1)
je umivanje nog. »Gospod in Učitelj« (Jn 13,14) se poniža vse do nog učencev,
kar so delali samo služabniki: »Z zgledom nam je pokazal, da potrebujemo, da nas
doseže njegova ljubezen, da se skloni do nas; ne moremo brez tega, ne moremo ljubiti,
ne da bi prej On ljubil nas, ne da bi izkusili njegovo presenetljivo nežnost in ne
da bi sprejeli, da je resnična ljubezen v konkretnem služenju.«
Jezusov pasijon: skrivnost zla je kot brezno, a resničnost Ljubezni je
brezkončna
Toda to je samo začetek. Jezusovo ponižanje pride
do skrajnosti v pasijonu: prodan je za trideset kovancev in izdan s poljubom s strani
učenca, katerega je izbral in ga imenoval prijatelj. Skoraj vsi ostali zbežijo in
ga zapustijo. Peter ga trikrat zataji. Z zasmehovanjem, žalitvami in pljunki je ponižan
v duši; v telesu trpi zaradi grozljivih surovosti. Udarci, bičanje in trnjeva krona
ga naredijo na videz neprepoznavnega. Utrpi tudi sramoto in krivično obsodbo s strani
verskih in političnih oblasti. Postane greh in prepoznan je kot krivičnež. Pilat ga
pošlje k Herodu, ta ga pošlje nazaj k rimskemu guvernerju. Ko mu je odrečena vsaka
pravica, Jezus na lastni koži izkusi tudi brezbrižnost, kajti nihče noče prevzeti
odgovornosti za njegovo usodo. Mislim na toliko ljudi, na toliko odrinjenih, na toliko
beguncev. Glede njihove usode mnogi ne želijo prevzeti odgovornosti. Množica, ki mu
je malo prej vzklikala, svojo hvalo preoblikuje v krik obtožbe in ima celo raje, da
je namesto njega oproščen morilec. Tako pride do smrti na križu, ki je najbolj boleča
in sramotna, pridržana izdajalcem, sužnjem in največjim zločincem. Ta samota, obrekovanje
in bolečina pa še vedno niso vrhunec njegovega razgaljenja. Da bi bil v vsem solidaren
z nami, na križu izkusi tudi skrivnostno zapuščenost s strani Očeta. A v zapuščenosti
moli in se izroči: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Ko
visi na križu, pa se razen s posmehovanjem sooči še z zadnjo skušnjavo: s provokacijo,
naj se spusti s križa, naj premaga zlo z močjo in pokaže obličje nekega mogočnega
ter nepremagljivega boga. »Toda Jezus prav tukaj, na vrhunca izničenja, razodene
resnično obličje Boga, ki je usmiljenje. Odpusti tistim, ki so ga križali, odpre vrata
raja skesanemu razbojniku in se dotakne srca stotnika. Če je skrivnost zla kot brezno,
je resničnost Ljubezni, ki ga je prečkala, brezkončna. Prispela je vse do groba in
podzemlja, prevzela vso našo bolečino, da bi jo odrešila, prinesla luč v temo, življenje
v smrt, ljubezen v sovraštvo.«
Razpelo je »Božja stolica«
Božji način delovanja se nam lahko zdi zelo oddaljen.
Za nas se je izničil, medtem ko se nam zdi težko že le malo pozabiti sami nase. Prihaja,
da bi nas rešil. Poklicani smo izbrati njegovo pot: pot služenja, pot darovanja, pozabljanja
sami nase. V teh dneh se na to pot lahko podamo tako, da se ustavimo in pogledamo
na razpelo, ki je »Božja stolica«. Ta teden vas vabim, da se večktat ustavite
pred to »Božjo stolico«. In sicer, da bi se naučili ponižne ljubezni, ki rešuje in
daje življenje; da bi se odpovedali sebičnosti, iskanju oblasti in slave. »Jezus
nas s svojim ponižanjem vabi, da bi hodili po njegovi poti. Obrnimo pogled k Njemu,
prosimo za milost, da bi razumeli nekaj te skrivnosti njegovega izničenja za nas;
in tako, v tihoti, kontemplirajmo skrivnost tega tedna.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |