Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za cvetno nedeljo

Iz 50,4-7
Tretji spev o Gospodovem služabniku
Gospod Bog mi je dal jezik učencev:
da bi znal trudne krepiti z besedo,
jutro za jutrom zbuja,
zbuja moje uho,
da prisluhnem kakor učenci.
Gospod Bog mi je odprl uho
in jaz se nisem upiral,
nisem se umaknil nazaj.
Svoj hrbet sem izpostavil njim, ki so me bíli,
svoje lice njim, ki so mi pulili brado.
Svojega obraza nisem skrival
pred sramotenjem in pljunki.
Toda Gospod Bog mi pomaga,
zato se nisem bil ponižan.
Zato sem naredil svoj obraz kot kremen,
saj sem vedel, da ne bom osramočen.

Flp 2,6-11
Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil tako,
da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal tako,
da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,
da se v Jezusovem imenu
pripogne vsako koleno
v nebesih, na zemlji in pod zemljo
in da vsak jezik izpove,
da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.

Lk 19,28-40 (procesija)
Ko je to povedal, je šel dalje in se vzpenjal proti Jeruzalemu. Ko se je približal Bétfagi in Betaniji pri gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerega še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Ona dva, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot. Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vse čudeže, ki so jih videli. Govorili so:
»Blagoslovljen, ki prihaja
kralj, v Gospodovem imenu!
Mir v nebesih
in slava na višavah!«
Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, posvari svoje učence.« Odgovoril je in rekel: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«

Razlaga cerkvenih očetov
Iz 50,4-7
Sv. Justin, mučenec pravi: »Kristus je vedel kdaj govoriti in kdaj molčati«, »saj je Beseda, ki je prinesla na svet nov nauk«, pa dodaja sv. Efrem Sirski. Sv. Ambrož pa pravi, da »modri ve, kdaj je primerneje molčati in kdaj je treba govoriti.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Tisti, ki je poslušal Besedo, je bil napolnjen z močjo in sposobnostjo pridigati« in »slediti Kristusu z ušesi, ki neprestano poslušajo, kaj pravi«, pa dodaja sv. Teodoret iz Kira. Sv. Atanazij pravi: »Netrpeča Beseda je trpela v telesu podvrženem trpljenju, ko je nastavil hrbet tistim, ki so ga bičali.« Sv. Bazilij iz Cezareje dodaja: »Kakšen je bil učitelj, takšen naj bo tudi služabnik, dostojanstven in miren med ponižanjem in žalitvami.« Sv. Ciril Jeruzalemski pa pravi, da je »Kristus pripravil pogumen zgled za svoje učence.« Sv. Atanazij dodaja: »Svoje učence poučuje, na kakšen način prenašati trpljenje.«

Lk 19,28-40 (procesija)
Origen pravi: »Jezus se je približal Bétfagi in Betaniji, ki sta zunaj mesta. Betanija pomeni 'poslušnost' in Bétfaga 'hiša klešč', kar pomeni, da je bil to kraj duhovnikov.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Torej se je spustil po pobočju Oljske gore, kjer se vidi mesto Jeruzalem, da bi posadil nova oljčna drevesa, torej pogane, ki ga bodo častili.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Vsa ta tri leta javnega delovanja v Galileji in tudi med potjo proti Jeruzalemu Jezus ni nikoli jezdil žrebca. Za to kratko razdaljo med Oljsko goro in Jeruzalemom pa je vse zelo skrbno pripravil, da bi jezdil na osličku.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Jezus je kralj, toda svoje življenje je ponižno začel v betlehemskih jaslicah in sedaj zaključuje svojo nalogo tako, da ponižno jezdi na osličku proti Jeruzalemu.« Sv. Ambrož še razlaga: »Plašči, ki so jih učenci položili na oslička in ga tako pripravili za Jezusa, prestavljajo njihove kreposti, da bo skrivnostni jezdec vstopil sedaj v Jeruzalem ter zatem v srca poganov, ki bodo verovali.«

Misli Benedikta XVI.
Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Jezusova pot se pri evangelistu Luku kaže kot eno samo romarsko vzpenjanje iz Galileje v Jeruzalem. To je 'vzpenjanje' najprej v zemljepisnem pomenu: Genezareško jezero leži okoli 200 metrov pod morsko gladino, Jeruzalem pa v povprečju 760 metrov nad njo. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5 Mojzesova knjiga, želel, da bo tam prebivalo njegovo ime (prim. 5Mz 12,11; 14,23). Sedaj je prišel v ta tempelj, toda njegova pot gre naprej, saj je zadnji cilj njegovega vzpona križ. To je vzpon, ki ga pismo Hebrejcem opisuje kot vzpon do šotora, ki ni narejen s človeškimi rokami, vse do Božjega obličja. Vzpon do Božjega obličja gre preko križa. To je vzpon do 'ljubezni do konca' (prim. Jn 13,1), ki je resnična gora Boga, dokončen kraj stika med Bogom in človekom.