Homilija svetega očeta: 'Nit upanja' od Abrahama do Jezusa

VATIKAN (četrtek, 17. marec 2016, RV) – Krščansko upanje je ponižna in močna krepost. Podpira nas in nam pomaga, da se ne pogreznemo v mnoge težave življenja. Upanje v Gospoda nikoli ne razočara, je izvir radosti in srcu daje mir. V življenju kristjana je nekaj temeljnega. To je bil poudarek današnje homilije papeža Frančiška med jutranjo sveto mašo, ki jo je kot običajno daroval v kapeli Doma sv. Marte.

Upanje te vodi dalje
Ko Jezus govori s pismouki, zatrdi, da se je Abraham »vzradostil v upanju«, da bo videl Njegov dan. Papež je razložil, da je Abraham na svoji poti upanja sicer imel skušnjave, vendar pa je veroval in bil poslušen Gospodu. Tako se je podal na pot naproti obljubljeni deželi. Obstaja nekakšna »nit upanja«, ki povezuje celotno zgodovino zveličanja in je obenem izvir radosti.

O tem nam danes govori Cerkev. Med sveto mašo smo Boga prosili za milost, da bi varoval to upanje Cerkve, da ne bi bilo izneverjeno. Tudi Pavel, ko govori o našem očetu Abrahamu, nas spodbuja, da bi verovali proti vsakemu upanju. »Kadar ni človeškega upanja, obstaja tista krepost, ki te vodi dalje, ki je ponižna in preprosta, pa vendar ti daje radost, včasih veliko radost, včasih le mir, toda gotovost, da tisto upanje ne razočara. Upanje ne razočara.«

Nit upanja od Abrahama do Jezusa
Ta Abrahamova radost, upanje – je nadaljeval sveti oče – v zgodovini raste naprej. Včasih se sicer skrije in ga ni videti; včasih pa se razodeva odkrito. Papež je kot primer navedel nosečo Elizabeto, ki se je vzradostila ob Marijinem obisku. To je »radost navzočnosti Boga, ki hodi s svojim ljudstvom«. Kadar pa je prisotna radost, je prisoten tudi mir. Krepost upanja vodi od radosti k miru. In to upanje, je še enkrat ponovil sveti oče, nikoli ne razočara. Niti v trenutkih suženjstva, ko je bilo Božje ljudstvo v tuji deželi.

Kar zadeva značilnosti, pa ni tako enostavno reči, da imamo upanje, kakor lahko nasprotno rečemo, da imamo vero ali ljubezen. Odgovoriti na vprašanje, če imamo upanje ali če imamo radost upanja, ni lahko, je poudaril papež Frančišek: »Upanje, ta ponižna krepost, ta krepost, ki se pretaka kakor voda življenja, a ki nas podpira, da se ne pogreznemo v mnoge težave, da ne izgubimo tiste želje po iskanju Boga, po iskanju tistega čudovitega obličja, katerega bomo nekega dne vsi videli: upanje.«

Upanje je tiho in ponižno, toda močno
Ta »nit upanja« se začne z Abrahamom in se konča z Jezusom. Danes smo povabljeni, da bi razmišljali: Bog, ki je poklical Abrahama in zaradi katerega je ta zapustil svojo deželo, ne da bi vedel, kam mora iti – je isti Bog, ki gre na križ, da bi izpolnil dano obljubo. Je isti Bog, ki v polnosti časov iz te obljube naredi resničnost za vse nas: »In tisto, kar povezuje prvi s tem zadnjim trenutkom, je nit upanja; in tisto, kar moje krščansko življenje združuje z našim krščanskim življenjem, iz enega trenutka v drugega, da bi šli vedno dalje – grešniki, pa vendar dalje –, je upanje; in tisto, kar nam daje mir v težkih trenutkih, v najtemnejših trenutkih življenja, je upanje. Upanje ne razočara, vedno je tam: tiho, ponižno, toda močno.«