Papež med homilijo: Gospod hodi z nami tudi v temnih dolinah

VATIKAN (ponedeljek, 14. marec 2016, RV) – Brezdomec, ki je zaradi mraza umrl v Rimu; sestre matere Terezije, ki so bile umorjene v Jemnu; vse osebe, ki so na jugu Italije zbolele zaradi kopičenja strupenih odpadkov (t. i. dežela ognjev). Ti dramatični dogodki, ki v svetu odzvanjajo zadnje dni, so bili izhodišče papeževe homilije med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Prav ti dogodki so namreč v našem času »temne doline«, katere danes omenja psalm. Edini odgovor nanje je izročiti se Bogu. Tudi takrat, ko ne razumemo, na primer, ko otrok zboli za redko boleznijo. Vedno se izročimo v Gospodove roke, saj On svojega ljudstva nikoli ne pusti samega.

Ko danes gledamo mnoge temne doline …
Božja beseda nam danes pripoveduje tudi o Suzani. Le-ta je bila pravična ženska, ki pa jo je »umazalo« »hudobno poželenje« dveh sodnikov. Tako se je odločila izročiti se Bogu. Raje je nedolžna umrla, kot pa da bi storila, kar sta od nje zahtevala ta dva sodnika. Papež Frančišek je na podlagi te zgodbe poudaril, da se ne smemo bati ničesar hudega, tudi kadar hodimo v temni dolini. Gospod hodi z nami, rad nas ima in nas ne zapusti.

»Ko danes gledamo mnoge temne doline, mnoge nesreče; toliko ljudi, ki umira zaradi lakote, vojne; toliko prizadetih otrok …« Bolezni nekaterih otrok nihče ne pozna. Imenujejo se »redke bolezni«. Papež je spomnil na vse tumorje v t. i. deželi ognjev na jugu Italije. Ko gledamo vse to, se vprašamo, kje je Gospod. »Hodiš z menoj? To je bil Suzanin občutek. In je tudi naš.« Ko gledamo štiri umorjene sestre, ki »so služile iz ljubezni, a so bile nazadnje ubite iz sovraštva«. Ko gledamo, kako se pred begunci zapirajo vrata in ti ostajajo zunaj, na odprtem, na mrazu: »Toda, Gospod, kje si Ti?«

Ne vem, zakaj. A izročam se Bogu
Kako se Ti lahko izročim, če pa vidim vse te stvari? In ko se te stvari zgodijo tudi meni, ni mogoče odgovoriti na vprašanje, zakaj. »Zakaj trpi otrok? Ne vem, zame je to skrivnost.« Vendar pa nekaj svetlobe duši, četudi ne razumu, daje Jezus v vrtu Getsemani, ki je molil k Očetu, da bi šel kelih mimo njega, a obenem, da naj se zgodi Njegova volja. »Izroča se Očetovi volji. Jezus ve, da se vse ne konča s smrtjo in z bridkostjo.« Tudi njegove zadnje besede s križa, tik pred smrtjo, so bile namenjene Očetu, v katerega roke se je izročil. »Izročiti se Bogu, ki hodi z menoj, ki hodi z mojim ljudstvom, ki hodi s Cerkvijo: to je dejanje vere. Izročam se. Ne vem: ne vem, zakaj se to dogaja, a se izročam. Ti veš, zakaj.«

Gospod, nauči me izročiti se v Tvoje roke
Jezus nas uči, da tistemu, ki se izroči Gospodu – ki je Pastir – ne manjka ničesar. Četudi hodi po temni dolini, ve, da je zlo le »zlo tistega trenutka«. Dokončnega zla ni, kajti Gospod je »z menoj«: »Tvoja palica in tvoja gorjača sta mi v tolažbo.« Milost, za katero moramo prositi, kakor je povzel papež Frančišek, je torej: »Gospod, nauči me izročiti se v Tvoje roke, izročiti se Tvojemu vodstvu, tudi v težkih trenutkih, v temnih trenutkih, v trenutku smrti.« Dobro bi bilo, če bi pomislili na svoja življenja, na probleme, ki jih imamo, in ob tem Boga prosili za to milost. Sveti oče je na koncu povabil še, da bi pomislili na mnoge osebe, ki niti v trenutku smrti niso deležne ljubkovanja. Pred tremi dnevi je zaradi mraza v neposredni bližini Vatikana na ulici umrl neki brezdomec. »Sredi Rima, v mestu, ki ima vse možnosti, da bi lahko pomagalo. Zakaj, Gospod? Niti malo ljubkovanja … Toda jaz se izročam, kajti Ti ne razočaraš.«