Postne duhovne vaje: Usmiljenje se z rokami dotika ran trpečega

VATIKAN (četrtek, 10. marec 2016, RV) – Postne duhovne vaje za papeža Frančiška in člane rimske kurije se počasi iztekajo. Jutri bodo prisluhnili še zadnji meditaciji p. Ermesa Ronchija, ki je za osnovno nit premišljevanj izbral deset Jezusovih vprašanj iz evangelija. Današnje dopoldansko vprašanje, bilo je osmo po vrsti, je pred udeležence postnih duhovnih vaj priklicalo prizor po Jezusovem vstajenju. Minili so trije dnevi od smrti na križu. Pred praznim grobom stoji Marija Magdalena in joče. Zagleda Jezusa, ki ga ne prepozna, in on ji pravi: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?«

Videti, zaustaviti se, dotakniti se
Jezus je vstal, je Bog življenja, je začel meditacijo p. Ronchi. In zanima se za solze Marije Magdalene. »V tisti zadnji uri na križu se je ukvarjal z razbojnikovo bolečino in tesnobo, v prvi uri vstajenja se ukvarja z Marijino bolečino in ljubeznijo.« To je namreč stil Jezusa, človeka srečanj. Nikoli ne išče greha pri osebi, ampak se vedno postavi v njeno trpljenje in stisko. Torej, kako videti, razumeti, se dotakniti in se pustiti dotakniti solza drugih, je razvijal svojo meditacijo p. Ronchi. »Tako, da se naučimo Jezusovega pogleda in njegovih dejanj, ki so pogled in dejanja dobrega Samarijana: videti, zaustaviti se, dotakniti se – trije glagoli, ki jih ne smemo nikoli pozabiti.« Samarijan vidi človeka in ta se mu zasmili. Vidi njegove rane in se sam čuti ranjen. Lakota ima svoj 'zakaj', migranti imajo v sebi gore 'zakajev' … Spraševati se po razlogih je drža učencev. Biti navzočnost tam, kjer se joče. In zatem skupaj iskati načine, da dosežemo korenine zla in jih izruvamo.

Da ne bi šli mimo
V evangeliju je veliko prizorov, ko Jezus vidi človeško bolečino in začuti sočutje. Resnično sočutje po Ronchijevih besedah ni abstraktna in plemenita misel, ampak je fizični ugriz, ki je tudi dobrega Samarijana vodil, da ni šel mimo kakor duhovnik in levit. Tudi zato, ker tam »mimo« ni ničesar, še najmanj pa je Bog. »Dejanska razlika ne obstaja med kristjani, muslimani ali judi, dejanska razlika ni med tistim, ki veruje, in tistim, ki pravi, da ne veruje. Dejanska razlika je med tistim, ki se ustavi, in tistim, ki se ne ustavi pred ranami, med tistim, ki se ustavi, in tistim, ki gre naprej … Če sem eno uro namenil samo temu, da sem si naložil bolečino neke osebe, jo bolje poznam, sem pametnejši od nekoga, ki je prebral vse knjige. Poznam življenje.«

Bog odpušča z rokami
Vsakokrat, ko je Jezus ganjen, se dotakne nedotakljivega: gobavca, ki je prvi med človeškimi odpadki; sina vdove iz Naina, ko krši pravilo, stori nekaj, kar se ne sme, prime mrtvega dečka, ga dvigne in ga da njegovi materi. »Pogled brez srca proizvaja temo.« Zatem sproži še nekaj bolj uničujočega: nevidne spremeni v krive, žrtve (prebežnike, migrante, revne) spremeni v krive in v vzroke problemov. In če vidim, se zaustavim in se dotaknem; če obrišem solzo, vem da ne bom spremenil sveta, ne bom spremenil struktur neenakosti, a vnesel bom prepričanje, da se solze drugih dotikajo vsakega in tudi mene, da drugi ni vržen stran … »Kajti usmiljenje je vse tisto, kar je bistveno za človekovo življenje. Usmiljenje je dejstvo naročja in rok. Tako odpušča Bog. Ne z nekim dokumentom, ampak z rokami, z dotikom, z ljubkovanjem,« je dejal p. Ronchi.