Duhovne vaje za rimsko kurijo danes posvečene strahu, veri in zaupanju

VATIKAN (ponedeljek, 7. marec 2016, RV) – Včeraj popoldne so se v kraju Ariccia blizu Rima začele postne duhovne vaje za papeža Frančiška in člane rimske kurije. Meditacije pripravlja p. Ermes Ronchi, ki bo udeležence duhovnih vaj do petka usmerjal v premišljevanju o različnih vprašanjih iz evangelija. Kot je sam pojasnil med uvodnim nagovorom včeraj zvečer, je namen teh skupnih dni zaustaviti se pri poslušanju Boga, ki je »Bog vprašanj«. »Ne spraševati Gospoda, ampak mu pustiti, da on nas sprašuje.« Namesto da bi takoj šli iskat odgovore, se naj udeleženci duhovnih vaj raje zaustavijo in »živijo gola vprašanja evangelija«.

Prva meditacija: »Kaj iščeta?«
Papež Frančišek in člani rimske kurije so včeraj duhovne vaje začeli z adoracijo, zatem pa že prisluhnili prvi meditaciji. Ta je bila posvečena Jezusovemu vprašanju iz Janezovega evangelija: »Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je rekel: ''Kaj iščeta?''« (Jn 1,38). P. Ronchi je dejal, da vera pomeni iskati Boga, ki ga srce čuti in ki osrečuje srce – njegovo ime je veselje, svoboda in polnost. »Bog je lep. Na nas pa je, da oznanjamo lepega, zaželenega, zanimivega Boga.« Dodal je, da smo Božje obličje morda nekoliko osiromašili, ga zmanjšali na neko nesrečnost in izgnali, naj brska po preteklosti in grehu človeka. Morda je postal Bog, ki se časti in obožuje, a ni Bog, ki bi vključeval in ki bi ga vključevali, ki se smeji in igra s svojimi otroki. »Povrnimo mu sijaj njegovega obličja, da bo Bog, ki se ga okuša in veseli, se ga želi. Potem bo, kakor da bi pili iz izvirov svetlobe, na obrobjih neskončnosti. Kaj iščete? Za kom hodite? Iščem želenega Boga, hodim za njim, ki razveseljuje moje srce,« je dejal p. Ronchi.

Današnja meditacija o strahu, veri in zaupanju
Danes zjutraj pa je v ospredju bil evangeljski odlomek o Jezusovi pomiritvi viharja. Jezus prestrašenim učencem reče: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (Mr 4,40). Strah in vera sta dva nasprotnika, ki že vso večnost tekmujeta v človekovem srcu, je zatrdil p. Ronchi med jutranjo meditacijo. Božja beseda od začetka do konca Svetega pisma tolaži in priganja ter neprestano ponavlja: »Ne boj se! Naj ne te ne bo strah!« Strah ne pomeni toliko odsotnosti poguma, ampak bolj »pomanjkanje zaupanja«. Je strah pred Bogom, kajti o njem imamo napačno podobo, kakor Adam in Eva, ki sta verovala v Boga, ki jemlje, in ne v Boga, ki daje. »Verujeta v Boga, ki jemlje svobodo, namesto v Boga, ki daje možnost. Verujeta v Boga, ki mu je bolj pomembna njegova postava, kakor pa veselje njegovih otrok; v Boga z obsojajočim pogledom, pred katerim je bolje bežati, kakor pa mu teči naproti; v Boga, v katerega ne gre zaupati. Prvi med vsemi grehi je greh proti veri,« je poudaril p. Ronchi. »Iz napačne podobe o Bogu se rodi strah vseh strahov: iz obličja Boga, ki se ga je treba bati, pride nečisto Adamovo srce. In Jezus je prišel, da bi oboje napolnil z lučjo, s soncem.«

Bog nas ne reši trpljenja, rešuje nas v trpljenju
Do strahu zaradi viharja pride takrat, ko se čutimo zapuščene in se zdi, da Bog spi, medtem ko bi mi hoteli, da takoj kaj stori. A Bog je ves čas ob nas. P. Ronchi je dejal, da »Bog ne deluje namesto nas, ne odvzame nam viharja, ampak nas podpira sredi viharja … Bog nas ne reši trpljenja, ampak nas rešuje v trpljenju, ne obvaruje nas bolečine, ampak nas varuje v bolečini, ne reši nas križa, ampak nas rešuje na križu. Bog ne prinaša rešitev za naše probleme, prinaša samega sebe in s tem, ko daje sebe, nam daje vse.« Morda smo mislili, da bi evangelij moral rešiti probleme sveta ali da bi se vsaj zmanjšali nasilje in krize zgodovine, a temu ni tako. Nasprotno, evangelij je s sabo prinesel zavrnitev, preganjanja in druge križe, pri čemer je p. Ronchi spomnil na štiri sestre, ki so pred nekaj dnevi bile ubite v Jemnu.

Dvigniti prt strahu, ki leži na srcu mnogih oseb
Jezus nas uči, da obstaja en sam način, kako premagati strah: »To je vera!« P. Ronchi je dodal, da je poslanstvo Cerkve ravno to: osvobajati od strahu, zaradi katerega si nadevamo različne maske pred našimi domačimi, pred sodelavci, pred nadrejenimi. Kdor posreduje vero, mora vzgajati za odsotnost strahu, ne sprožati strahu, ampak osvobajati od strahu. »Dolgo časa je Cerkev posredovala vero, ki je bila polna strahu,« je zatrdil. »Vrtela se je okoli paradigme krivda – kazen, namesto okoli razcveta in polnosti. Strah se je rodil v Adamu zato, ker si ni znal predstavljati usmiljenja in njegovega sadu, kar je veselje. Strah namreč proizvaja žalostno krščanstvo, Boga brez veselja. Osvoboditi od strahu pomeni aktivno si prizadevati, da bi dvignili ta prt strahu, ki leži na srcu mnogih oseb: strah pred drugim, strah pred tujcem. Preiti od sovražnosti, ki je lahko tudi instinktivna, h gostoljubnosti, od ksenofobije k filokseniji … in vernike osvoboditi strahu pred Bogom, kakor so skozi dolgo sveto zgodovino počeli njegovi angeli: biti angeli, ki osvobajajo od strahu,«  je spodbudil p. Ronchi udeležence duhovnih vaj.