Papež pred opoldansko molitvijo: Oče pričakuje našo vrnitev

VATIKAN (nedelja, 6. marec 2016, RV) – »Danes, v okviru poti postnega časa, nam evangelij predstavlja priliko o usmiljenem očetu, katere protagonist je oče z dvema sinova. Pripoved nam daje doumeti nekatere poteze tega očeta: je človek, ki je vedno pripravljen odpustiti in ki upa proti vsakemu upanju.« Tako so se glasile besede papeža Frančiška med današnjim nagovorom pred opoldansko molitvijo. Z okna apostolske palače je vernikom razložil odlomek iz 15. poglavja Lukovega evangelija. To poglavje nam podaja tri prilike o usmiljenju. Sveti oče je povabil, da bi danes vse tri prebrali. Prva je prilika o ponovno najdeni ovci, druga o ponovno najdeni drahmi; tretja pa je velika prilika o izgubljenem sinu, oziroma bolje – kot je poudaril papež – o usmiljenem očetu (Lk 15,11-32).

Oče dopušča, da se zmotimo, a pričakuje našo vrnitev
Predvsem je presunljiva strpnost tega očeta, ko se mlajši sin odloči oditi zdoma. Lahko bi mu ugovarjal, saj je vedel, da še ni dovolj zrel, da je še mlad fant. Ali pa bi poiskal odvetnika in mu ne bi dal dediščine. A namesto tega mu je dovolil odpotovati, četudi je predvideval možna tveganja. »Tako Bog ravna z nami: pušča nas svobodne, tudi, da se zmotimo; ko nas je ustvaril, nam je namreč dal veliki dar svobode. Na nas je, da ga dobro uporabljamo.« Vendar pa je bila ločitev od sina samo fizična. Oče ga vedno nosi v svojem srcu in poln zaupanja pričakuje njegovo vrnitev. Cesto opazuje v upanju, da ga bo zagledal. In nekega dne ga je zares zagledal, ko je bil še daleč. To pomeni, da se je ta oče vsak dan povzpel na teraso in gledal, če se njegov sin vrača. Ko ga je videl, se mu je zasmilil, tekel mu je naproti, ga objel in ga poljubil. Koliko nežnosti, je pripomnil papež Frančišek. Čeprav ga je ta sin hudo polomil, ga je sprejel tako.

Oče gre naproti tudi starejšemu sinu
Očetova drža je enaka tudi do starejšega sina, ki je bil vedno doma, a je sedaj ogorčen in ugovarja, saj ne razume in se ne strinja z vso tisto dobroto v odnosu do brata, ki se je zmotil. Oče gre naproti tudi temu sinu. Spomni ga, da sta bila vedno skupaj, da jima je vse skupno, a da je potrebno z veseljem sprejeti brata, ki se je končno vrnil domov. »To me na nekaj spomni,« je dodal papež. Ko se nekdo počuti grešnika, se počuti majhnega, umazanega. Drugače kot tisti, ki se počuti pravičnega in meni, da dela dobro. Oče pa pride in išče tudi te. Saj je tudi ta drža slaba, je napuh in je od hudiča. Oče pričakuje tiste, ki se prepoznajo kot grešnike in gre ter išče tiste, ki se počutijo pravične. To je naš Oče.

Tretji sin v priliki
Papež je nadaljeval, da pa v priliki lahko zaslutimo še tretjega sina, ki se skriva. To je tisti, ki ni štel za privilegij »svoje enakosti z Očetom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika« (Fil 2,6-7). »Ta Sin-Služabnik je Jezus, je razširitev Očetovih rok in srca: On je sprejel izgubljenega in umil njegove umazane noge; On je pripravil gostijo za praznovanje odpuščanja. On, Jezus, nas uči biti 'usmiljeni kakor Oče'.«

Lik očeta iz prilike razodeva srce Boga
»Lik očeta iz prilike razodeva srce Boga. On je usmiljeni Oče, ki nas ljubi v Jezusu preko vsake mere; ki vedno, vsakič ko se zmotimo, čaka naše spreobrnjenje; pričakuje našo vrnitev, ko se od Njega oddaljimo misleč, da zmoremo sami; vedno je pripravljen, da za nas odpre svoje roke, karkoli se je zgodilo.« Tako kakor oče iz evangelija nas ima tudi Bog še naprej za svoje otroke, kadar smo se izgubili, in nam prihaja naproti z nežnostjo, ko se vrnemo k Njemu. In nam govori z veliko dobroto, kadar se imamo za pravične. Napake, ki jih zagrešimo, četudi velike, ne odgrnejo zvestobe njegove ljubezni. V zakramentu sprave lahko vedno znova nadaljujemo: »On nas sprejme, povrne nam dostojanstvo svojih otrok. Reče nam: 'Pojdi naprej. Bodi miren. Vstani, pojdi naprej.«

V tem času, ki nas še loči od velike noči, smo poklicani poživiti notranjo pot spreobrnjenja. Pustimo, da nas doseže Očetov pogled, poln ljubezni. Vrnimo se k Njemu z vsem srcem, zavrnimo vsak kompromis z grehom. Devica Marija pa naj nas spremlja vse do poživljajočega objema z Božjim usmiljenjem.

Papež spomnil na ubite misijonarke ljubezni in prosil za molitev med duhovnimi vajami
Po molitvi je papež Frančišek izrazil bližino misijonarkam ljubezni, ki žalujejo zaradi uboja štirih sester v Jemnu pred dvema dnevoma. »Molim zanje in za druge osebe, ubite v napadu, ter za svojce. To so današnji mučenci!« Pa vendar niso na naslovnicah časopisov: »Niso novice!« Svojo kri so dali za Cerkev. So žrtve napada tistih, ki so jih ubili, pa tudi žrtve brezbrižnosti, te globalizacije brezbrižnosti. Mati Terezija v raju naj spremlja te svoje hčere, mučenke ljubezni, in naj posreduje za mir ter sveto spoštovanje do človeškega življenja.

Papež Frančišek je nato še prosil, da bi se ga, njega in njegovih sodelavcev, spomnili v molitvi. Popoldne je namreč skupaj s člani rimske kurije vstopil v postne duhovne vaje.