Papež Frančišek med homilijo: Bog odpusti, kakor da bi pozabil

VATIKAN (torek, 1. marec 2016, RV) – Postni čas naj naša srca pripravi na Božje odpuščanje. Prav tako naj nas pripravi, da bi tudi sami odpustili. In sicer tako, kakor On: da na krivdo drugih pozabimo. S to molitvijo je papež Frančišek sklenil homilijo med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Izhajajoč iz današnje Božje besede je papež izpostavil sporočilo, da ima Božja popolnost šibko točko natančno tam, kjer se človeška nepopolnost, nasprotno, nagiba, da ne bi popustila. To je sposobnost odpuščanja.

Evangelij nas danes spominja na slavno Petrovo vprašanje Jezusu: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene?« Berilo iz knjige preroka Danijela pa predstavlja molitev mladeniča Azarjája, ki naj bi umrl v ognjeni peči, ker ni hotel častiti zlatega malika. A ko je med plameni, nad ljudstvo kliče Božjega usmiljenja in obenem prosi odpuščanja zase.

Kakor da bi pozabil …
To, je poudaril papež Frančišek, je pravi način molitve: vedeti, da lahko računamo na nek poseben vidik Božje dobrote. »Ko Bog odpusti, je njegovo odpuščanje tako veliko, da je, kakor da bi 'pozabil'.« Ravno nasprotno od tistega, kar delamo mi, ko govorimo o tem, kaj je nekdo storil. Poznamo zgodovino mnogih ljudi, tako »antično, srednjeveško kot moderno«. In te zgodovine ne pozabimo. Ne pozabimo pa je, ker nimamo usmiljenega srca. Azarjá pravi: »Stori z nami po svoji dobrotljivosti in po obilnosti svojega usmiljenja. Reši nas.« Tako Božje usmiljenje poziva, da bi nam dalo odpuščanje in zveličanje ter bi pozabilo na naše grehe.

Enačba odpuščanja
Papež Frančišek je nadaljeval z razlago, kako Jezus Petru v evangeljskem odlomku pojasni, da je treba vedno odpustiti. Pove mu priliko o dveh dolžnikih. Prvemu je gospodar dolg odpustil, čeprav mu je dolgoval velikansko vsoto. Toda sam kmalu zatem ni bil sposoben biti prav tako usmiljen in odpustiti dolga svojemu dolžniku, ki mu je dolgoval le majhno vsoto. Papež je spomnil, da v molitvi Očenaš molimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo …« Gre za enačbo. »Če ti nisi sposoben odpustiti, kako bo Bog lahko odpustil tebi? On ti želi odpustiti, a ne bo mogel, če imaš srce zaprto in usmiljenje vanj ne more vstopiti.«

Če pa si odpustil, a ne moreš pozabiti grdega, ki ti ga je nekdo storil, prosi Gospoda, da ti pomaga pozabiti. A to je že nekaj drugega, je dodal sveti oče. Lahko se namreč odpusti, a pozabiti se ne uspe vedno. Pomembno je le, da ne zahtevamo plačila za odpuščanje. »Odpustiti kakor odpusti Bog: odpusti do največje mere.«

Odpustimo in nam bo odpuščeno
Usmiljenje, sočutje, odpuščanje, je zatem ponovil papež Frančišek in spomnil, da je odpuščanje srca, ki nam ga da Bog, vedno usmiljenje. »Naj nam postni čas pripravi srce, da bi prejeli Božje odpuščanje. Toda, da bi ga prejeli in nato sami storili enako z drugimi: odpustiti iz srca. Morda me nikoli ne pozdraviš, toda jaz sem ti v svojem srcu odpustil. Tako se približamo tej tako veliki Božji stvari, ki je usmiljenje. In ko odpustimo, odprimo naša srca, da bi Božje usmiljenje vstopilo in odpustilo nam. Kajti vsi moramo prositi za odpuščanje, vsi. Odpustimo in nam bo odpuščeno. Bodimo usmiljeni z drugimi in bomo sami občutili tisto usmiljenje Boga, ki kadar odpusti, pozabi.«