Duhovne misli Benedikta XVI. za 2. postno nedeljo

Na drugo postno nedeljo je pri bogoslužju v ospredju dogodek spremenjenja, ki je v Lukovem evangeliju neposredno po Učiteljevem povabilu: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj!' (Lk 9,23). Ta izjemen dogodek je spodbuda pri hoji za Jezusom.

Zelo mi je pri srcu to, da je bilo spremenjenje v osnovi izkušnja molitve (prim. Lk 9,28-29). Molitev doseže svoj vrhunec in zaradi tega postane vir notranje luči, ko človekov duh pritrdi Božjemu, ko se obe volji zlivata tako, da postaneta skoraj eno. Ko se je Jezus povzpel na goro, se je potopil v zrenje Očetovega načrta ljubezni, ki ga je poslal na svet, da odreši človeštvo. Ob Jezusu sta se prikazala Elija in Mojzes in s tem ponazorila, da je Sveto pismo skladno pri naznanilu skrivnosti njegove velike noči, torej tega, da bo Kristus moral trpeti ter umreti in tako vstopiti v svojo slavo (prim. Lk 24,26.46).

Luka ne govori o spremenjenju, pač pa opiše to, kar se je zgodilo, preko dveh pojavov: Jezusovo obličje, ki se je spremenilo in njegova obleka, ki je belo sijala ob navzočnosti Mojzesa in Elija, ki predstavljata Postavo in Preroke. Tri učence, ki bili navzoči pri dogodku, je zajel spanec; to je drža tistega, ki čeprav zre božja čuda, jih ne razume. Samo boj proti otrplosti je omogočil Petru, Jakobu in Janezu videti Jezusovo slavo. Tedaj se je ritem dogajanja pospešil. Medtem ko sta Mojzes in Elija odhajala od Učitelja, je Peter govoril in med tem ko je govoril, je oblak s svojo senco zakril njega in druga učenca. To je oblak, ki medtem ko zakriva, razodeva Božjo slavo, kakor se je to zgodilo potujočemu ljudstvu v puščavi. Oči niso več mogle videti, ušesa pa so lahko zaslišala glas, ki je prišel iz oblaka: 'Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte' (Lk 9,35).

Po tem učenci niso več bili pred spremenjenim obličjem, ne pred belim oblačilom, niti pred oblakom, ki razodeva božansko navzočnost. Pred njihovimi očmi je bil 'Jezus sam' (v. 36). Jezus je sam pred svojim Očetom, medtem ko moli, a je istočasno 'Jezus sam', vse to, kar je dano učencem in Cerkvi vseh časov in to mora zadostovati za pot. Samo en glas je potrebno poslušati, samo za enim hoditi, njim, ki bo s tem, ko se bo povzpel v Jeruzalem, podaril življene in nekega dne 'preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva' (Flp 3,21).

'Učenik, dobro je, da smo tukaj' (Lk 9,33), je izraz Petrove zamaknjenosti, ki je pogosto podobna naši želji med Gospodovimi tolažbami. Toda spremenitev nas spominja, da veselja, ki jih Bog seje v našem življenju, niso cilji, ampak so luči, ki nam jih On podarja na zemeljskem romanju, da bo 'Jezus sam' naša Postava in njegova Beseda merilo, ki vodi naše bivanje.

V tem postnem času vas vse vabim, da vztrajno premišljujete evangelij. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo intenzivno živeli naše trenutke srečanja z Gospodom in z veseljem vsak dan hodili za njim.

Zadnji opoldanski nagovor Benedikta XVI., nedelja, 24. februar 2013
Benedikt XVI. je v nagovoru romarjem, ki so v lepem in sončnem vremenu popolnoma napolnili trg sv. Petra, kakor tudi dobršen del ulice Sprave, dejal:

»Hvala za vašo ljubezen. Na drugo postno nedeljo imamo še posebej lep evangelij, tisti o Gospodovem spremenjenju. Evangelist Luka, še posebej poudari, da se je Jezus spremenil, medtem ko je molil. To je globoka izkušnja odnosa z Očetom med neke vrste duhovnimi vajami, ki jih Jezus preživlja na visoki gori skupaj s Petrom, Jakobom in Janezom, torej tremi učenci, ki so vedno navzoči v trenutkih Učiteljevega božanskega razodevanja (Lk 5,10; 8,51; 9,28). Gospod, ki je malo pred tem napovedal svojo smrt in vstajenje (9,22), je dal svojim učencem vnaprej okušati svojo slavo. Tudi med spremenjenem, kakor med krstom, se je zaslišal glas nebeškega Očeta: 'Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!' (9,35). Pomenljiva je tudi navzočnost Mojzesa in Elija, ki predstavljata Postavo in Preroke Stare zaveze, saj je vsa zgodovina Zaveze usmerjena Vanj, v Kristusa, ki bo dopolnil novi 'izhod' (9,31) in sicer ne proti obljubljeni deželi, kakor je to ob svojem času storil Mojzes, temveč proti nebesom. Petrov poseg: 'Učenik, dobro je, da smo tukaj', predstavlja nemogoč poskus zadržati to mistično izkušnjo. Sveti Avguštin razlaga: 'Peter je imel na gori Kristusa, kot hrano za dušo. Zakaj bi se moral spustiti nazaj v trud in bolečine, ko pa je tu zgoraj poln občutij svete ljubezni do Boga in ki so mu zato navdihovala sveto obnašanje?' (Govor 78,3).

Ko premišljujemo ta evangeljski odlomek, lahko iz njega potegnemo zelo pomemben nauk. Predvsem prvenstvo molitve, brez katere se vsako apostolsko in karitativno prizadevanje skrči na aktivizem. Med postnim časom se učimo posvetiti pravšen čas molitvi, tako osebni kot skupni, ki daje dih našemu duhovnemu življenju. Poleg tega, molitev ni umik od sveta in njegovih nasprotij, kakor je želel Peter na Taboru, temveč molitev vodi nazaj na pot, v dejavnost. 'Krščansko življenje je', kot sem zapisal v poslanici za ta postni čas, 'v nenehnem vzpenjanju na goro, da bi srečali Boga in bi se potem spuščali navzdol, prinašajoč ljubezen in moč, izhajajočo iz njega, tako da bi našim bratom in sestram služili s to isto Božjo ljubeznijo'.

Dragi bratje in sestre, čutim, da je ta Božja Beseda, v tem trenutku mojega življenja še posebej namenjena meni«. Aplavz. »Hvala. Gospod me kliče, da se 'povzpnem na goro' in se še bolj posvetim molitvi ter premišljevanju. Vendar pa to ne pomeni zapustiti Cerkev, nikakor, če Bog zahteva od mene prav to«, aplavz, »je to zato, da bom lahko nadaljeval s služenjem njej, z isto predanostjo ter isto ljubeznijo, s katero sem to počel do sedaj, vendar za mojo starost in moje moči primeren način. Prosimo za priprošnjo Devico Marijo, naj nam pomaga v molitvi in dejavni ljubezni vedno hoditi za Gospodom Jezusom«.