Prva postna pridiga posvečena koncilskemu dokumentu o bogoslužju

VATIKAN (petek, 19. februar 2016, RV) – Papež Frančišek je danes zjutraj v vatikanski kapeli Odrešenikove Matere prisluhnil prvi postni pridigi. Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je pod naslovom Adoracija v Duhu in resnici govoril o koncilski konstituciji Sacrosanctum Concilium. Postne pridige se navezujejo na 50. obletnico konca drugega vatikanskega koncila, ki je bil iztočnica že za lanskoletne adventne pridige – takrat je  Cantalamessa pridigal o koncilski konstituciji Lumen gentium.

Drugi vatikanski koncil je pritok in ne reka
»Drugi vatikanski koncil je pritok in ne reka,« je začel pridigo p. Cantalamessa. Sveti Janez XXIII. je želel, da bi bil koncil za Cerkev kakor »binkoštna blagovest«, kar se je tudi uresničilo. Po koncilu je prišlo do obuditve Svetega Duha, ki ni več »nepoznani« del Trojice. Cerkev se je z večjo jasnostjo zavedla svoje navzočnosti in svojega delovanja. Če pogledamo na pokoncilsko obdobje zgodovine, lahko vidimo »dinamiko resnične prenove, ki je pogosto prevzela nepričakovane oblike gibanj, polnih življenja, in s katero so neizčrpna živost svete Cerkve ter navzočnost in učinkovito delovanje Svetega Duha postali skoraj otipljivi«, kakor je to povedal Benedikt XVI. To pomeni, da je treba koncil brati v luči njegovih sadov, je nadaljeval papeški pridigar in izpostavil vlogo Svetega Duha. »Celotna prenova Cerkve, ki jo je drugi vatikanski koncil previdnostno predlagal in začel, se ne more uresničiti drugače kakor v Svetem Duhu, torej s pomočjo njegove luči in moči,« je zapisal sveti Janez Pavel II.

Sveti Duh v bogoslužju
Konstitucija o bogoslužju Sacrosanctum Concilium je nastala iz že dolgo zaznane potrebe po prenovitvi oblik in obredov katoliškega bogoslužja. V dokumentu takole beremo: »Za izpolnitev tako velikega dela, s katerim se daje Bogu popolna čast in se ljudje posvečujejo, si Kristus vedno pridružuje Cerkev, svojo ljubljeno nevesto, ki ga imenuje svojega Gospoda in po njem časti večnega Očeta. Bogoslužje torej upravičeno velja za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa. Vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka. Tako skrivnostno telo Jezusa Kristus, namreč glava in udje, izvršujejo celotno javno bogoslužje. Zato je vsako bogoslužno opravilo, ki je delo Kristusa duhovnika in njegovega telesa, kar je Cerkev, najodličnejše sveto dejanje. Učinkovitosti tega dejanja v istem redu in v isti stopnji ne doseže nobeno drugo cerkveno dejanje.«

P. Cantalamessa je izpostavil »trinitarično razsežnost bogoslužja« in pojasnil, da se stvarjenje začne pri Očetu, gre preko Sina in prispe do nas po Svetem Duhu; pri naši vrnitvi k Bogu, katere najvišji izraz je ravno bogoslužje, pa je pot obrnjena: začne se pri Duhu, gre preko Sina in se zaključi pri Očetu. Navedel je svetega Janeza Pavla II.: »Molitev, ki jo v nas uresničuje Sveti Duh, nas po Kristusu in v Kristusu odpira za kontemplacijo Očetovega obličja. Naučiti se te trinitarične logike krščanske molitve in jo v polnosti živeti v bogoslužju, ki je vrh in izvir cerkvenega življenja ter tudi osebne izkušnje, je skrivnost zares živega krščanstva, ki nima razloga za strah pred prihodnostjo, saj se neprestano vrača k izvirom in se pri njih prerojeva.«

Adoracija v Duhu
Sveti Duh ne dovoljuje izumljanja novih in samovoljnih bogoslužnih oblik ali spreminjanja na lastno pobudo tistih že obstoječih – to je naloga, ki pripada hierarhiji, je zatrdil Cantalamessa. A Sveti Duh je edini, ki prenavlja in daje življenje vsem izrazom bogoslužja. Apostol Pavel vernike poziva, naj molijo v Duhu, kar po Cantalamessovem prepričanju pomeni omogočiti Jezusu, da nadaljuje izvrševanje svoje duhovniške službe v svojem telesu, kar je Cerkev. Krščanska molitev postane podaljšano telo molitve telesa. Predvsem takrat, kadar molitev postane napor in boj, odkrijemo pomembnost Svetega Duha za naše molitveno življenje. Duh takrat postane moč naše šibke molitve in luč naši ugasnjeni molitvi, postane duša naše molitve. Sveti Duh poživlja predvsem molitev adoracije, ki je srce vsake bogoslužne molitve. Njena posebnost izvira iz dejstva, da je edino čustvo, ki ga lahko gojimo samo do božjih oseb. Tudi krščanska adoracija je trinitarična: v Svetem Duhu in po Kristusu se dviga k Očetu.

Molitev posredovanja
P. Cantalamessa je ob koncu spregovoril še o molitvi posredovanja, ki je bistvena komponenta bogoslužne molitve. Cerkev v vsej svoji molitvi posreduje, torej prosi zase in za svet, za pravične in za grešnike, za žive in mrtve. Tudi to je molitev, ki jo Sveti Duh želi spodbujati in krepiti. Apostol Pavel pravi: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo.« Cantalamessa je pripomnil, da Sveti Duh posreduje za nas in nas uči posredovati, prositi zase in za druge. Moliti v obliki posredovanja pomeni v veri se združiti z vstalim Kristusom, ki živi v večnem stanju posredovanja za svet. Kot je zatrdil papeški pridigar, je najodličnejši primer takšne molitve Jezusova molitev: »Jaz prosim zanje, za tiste, ki si mi jih dal. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Posveti jih v resnici. Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame.«