Papež med srečanjem z družinami: Raje imam ranjeno družino kakor pa bolno družbo

TUXLA GUTIÉRREZ (ponedeljek, 15. februar 2016, RV) – V Tuxtli Gutiérrezu, ki je glavno mesto zvezne države Chiapas, je popoldne potekalo srečanje z družinami. Sveti oče je na športni stadion Victor Manuel Reyna prispel okoli 16. ure po krajevnem času (23.00 po našem času). Med srečanjem je dvesto zakonskih parov, ki praznujejo petdeseto obletnico poroke, obnovilo svoje zakonske obljube. Bral se je evangeljski odlomek o svatbi v galilejski Kani, papež je zbrane tudi nagovoril. Najprej pa se je prisluhnilo štirim pričevanjem o različnih težkih družinskih situacijah: Humberto in Claudia sta civilno poročen par, imata enega sina, Claudia pa je ločenka in ima iz prvega zakona tri otroke; Beatriz je mama samohranilka; Manuel je štirinajstletnik in invalid; ob koncu sta svojo življenjsko zgodbo predstavila še Aniceto Hernández in Criselda Roblero, poročena več kot petdeset let in starša petih otrok.

Na njihove zgodbe se je v svojem govoru navezal tudi papež Frančišek. Zahvalil se jim je, da so odprli vrata svojega doma in svojega življenja, dovolili sesti za njihovo mizo in delili kruh veselja, upanja, sanj in pot bridkosti, razočaranj in padcev. »Hvala vam, da ste nam dovolili vstopiti v svoje družine, na svojo gostijo, v svoj dom,« se jim je zahvalil.

Bog opogumlja k življenju
Sveti oče se je najprej obrnil na Manuela, štirinajstletnega fanta, ki ima mišično distrofijo, zaradi katere mu slabijo mišice. Izpostavil je Manuelov pogum, s katerim je pristopil k življenju ter ga širil v svoji družini in med prijatelji. To je tudi tisto, kar želi med nami delati Sveti Duha: opogumljati, dajati nam razloge, da nadaljujemo s sanjami in oblikovanjem življenja, ki vé, kaj je dom in kaj je družina. »To je tisto, kar si je Bog od vedno zamišljal in za kar se je od starodavnih časov boril,« je zatrdil papež Frančišek. Ko se je tisti večer v Edenskem vrtu vse zdelo izgubljeno, je Bog Oče opogumil tisti mladi par ter mu pokazal, da ni vse izgubljeno. Ko je ljudstvo Izrael mislilo, da ni več smisla njihove hoje skozi puščavo, jih je Bog Oče bodril k pogumu z mano. Ko se je dopolnil čas, je Bog Oče za vedno opogumil človeštvo in mu dal svojega Sina.

Kraljestvo, ki ima okus po družini in skupnem življenju
»Na enak način,« je dodal, »smo vsi mi, ki smo tukaj zbrani, v mnogih trenutkih in na različne načine imeli izkušnjo Boga Očeta, ki nas je opogumil k življenju.« In lahko se vprašamo zakaj. »Ker ne more drugače,« je odgovoril papež. Zmožen je dati nam pogum. Zakaj? Ker je njegovo ime ljubezen, njegovo ime je zastonjski dar, njegovo ime je predanost, njegovo ime je usmiljenje. In vse to nam je z močjo in jasnostjo dal spoznati v Jezusu, svojem Sinu, ki je daroval svoje življenje vse do smrti, da bi omogočil Božje kraljestvo. Po papeževih besedah je to kraljestvo, ki nas vabi, da postanemo soudeleženi v tisti novi logiki, ki »odpira nebesa, odpira naša srca, naše misli, naše roke in nas izziva z novimi obzorji«. To je kraljestvo, ki »ima okus po družini, ki ima okus po skupnem življenju«. V Jezusu in z Jezusom je to kraljestvo mogoče. On zmore preoblikovati naše poglede, drže, čustva, ki so velikokrat kakor vodeno praznično vino. On zmore ozdraviti naša srca ter nas znova in znova poziva, naj ponovno začnemo. On vedno zmore narediti vse stvari nove.

Negotovost in osamitev – nevarni za dušo
Veliko je najstnikov, ki so brez poguma in živijo težke trenutke. Mnogi so brez zagona, brez moči, brez volje. Takšna drža se pogosto rodi zato, ker se čutijo sami, ker nimajo nikogar, s komer bi se pogovarjali. Papež se je pri tem navezal na Beatriz, danes 52 letno mamo, ki je svoje tri otroke vzgajala sama. Kot je dejala, je bila bitka vedno težka zaradi negotovosti in osamljenosti. Frančišek je dodal, da nas negotovost, pomanjkanje, pogosto tudi najnujnejših stvari, lahko vodi v obupanost, veliko tesnobo, saj ne vemo, kako iti naprej, še posebej, ko smo odgovorni za otroke. Negotovost, pomanjkanje ne ogroža samo trebuha, ampak lahko ogroža celo dušo, lahko nas demotivira, vzame moč in nas skuša s potmi ali alternativami navideznih rešitev, ki pa na koncu ničesar ne rešijo. Papež je opozoril na še eno negotovost, ki je lahko zelo nevarna, in to je negotovost, ki izvira iz osamljenosti in osamitve. Osamitev je namreč vedno slab svetovalec.

Družbeni zakoni in pomoč drugim
»Velikokrat je največja skušnjava, ki jo imamo pred sabo, da bi ostali sami; ta drža, daleč od tega, da bi nam dala pogum, nam osuši dušo,« je poudaril sveti oče, zatem pa izpostavil nekaj načinov, kako se boriti proti tej negotovosti in tej osami, ki nas delata ranljive za mnoge navidezne rešitve. Enega od teh načinov predstavljajo zakoni, ki varujejo in zagotavljajo osnovo, da lahko vsaka družina in vsaka oseba rasteta preko izobraževanja in dostojnega dela. O drugem načinu pa sta spregovorila Humberto in Claudia, ki sta rekla, da sta Božjo ljubezen, ki sta jo sama doživela, poskušala posredovati s služenjem in pomočjo drugim. Zakoni in osebna zavzetost sta dobra povezava, da se zlomi spiralo negotovosti.

Raje ranjena družina kakor pa bolna družba
Papež Frančišek je v nadaljevanju izpostavil, da se danes hoče na različnih ravneh družino oslabiti in se jo postaviti pod vprašaj. Kot da se verjame, da je družina že postala nek model, ki je zastarel in nezmožen najti mesto znotraj naših družb, ki pod pretvezo modernosti podpirajo sistem, postavljen na model osamitve.

Seveda ni vedno lahko živeti v družini, pogosto je boleče in naporno, je povedal papež in besede, ki jih pogosto uporablja za Cerkev, tokrat prenesel na družino: »Raje imam ranjeno družino, ki si vsak dan prizadeva povezovati v ljubezni, kakor pa družbo, ki je bolna zaradi zaprtosti in lagodnosti strahu pred ljubeznijo. Raje imam družino, ki vedno znova poskuša na novo začeti, kakor pa družbo, ki je narcisistična in obsedena z razkošjem in lagodnostjo. Raje imam družino z utrujenim obrazom zaradi žrtev kakor pa našminkane obraze, ki ne poznajo nežnosti in ne sočutja.«