Papež se je srečal z mehiškimi škofi

CIUDAD DE MEXICO (sobota, 13. februar 2016, RV) – Papež Frančišek se je dopoldne v katedrali Marijinega Vnebovzetja v Ciudádu de Méxicu srečal z mehiškimi škofi. Teh je 176, škofovski konferenci pa predseduje kardinal José Francisco Robles Ortega. »Nisem mogel ne priti,« je dejal takoj na začetku svojega govora. »Ali bi lahko Petrov naslednik, ki je bil poklican iz daljnega latinskoameriškega juga, storil kaj drugega kot položil pogled na Devico ''Morenito''?« je zatrdil, misleč pri tem na Našo Gospo iz Guadalupeja. Kot je priznal, si je želel, da bi ga dosegel materinski pogled Guadalupske Marije, o katerem je veliko premišljeval in o čemer je želel spregovoriti tudi mehiškim škofom.

Pogled nežnosti
Devica Marija nas uči, da je edina sila, ki lahko osvoji srce ljudi, nežnost Boga. Papež je spomnil na dolgo in bolečo zgodovino mehiškega naroda ter dejal, da se v tej zgodovini »materinsko naročje, ki je neprestano rojevalo Mehiko, ni nikoli pokazalo kot nerodovitno, grozeči zlomi pa so se vedno uravnali«. Škofe je zato povabil, naj začnejo ravno pri tej potrebi po naročju, ki izvira iz duše mehiškega naroda. »Naročje krščanske vere je zmožno spraviti preteklost, pogosto zaznamovano s samoto, osamitvijo in izključenostjo.« Samo v tem naročju je namreč mogoče odkriti globoko rednico novega človeštva, kjer se vsi imenujejo Božji otroci.

Škofje se naj z rahločutnostjo in spoštovanjem sklonijo nad globoko dušo svojih ljudi, s pozornostjo naj stopijo k njim in razberejo njihovo skrivnostno obličje. Za vse to je potreben pogled, ki zna premišljevati nežnost Boga, je pojasnjeval papež: »Bodite zatorej škofje z jasnim pogledom, prosojno dušo, svetlim obrazom. Ne bojte se transparentnosti. Cerkev ne potrebuje mraka za svoje delovanje.« Spodbudil jih je k čuječnosti, da njihovi pogledi ne bi bili prekriti s polsencami mraka posvetnosti. Ne smejo dopustiti, da jih spridita prostaški materializem in lažna zapeljivost skritih dogovorov.

Škofje naj imajo v tem svetu, ki je postal zelo kompleksen, pogled, ki zna prestreči vprašanje, ki vpije v srcu ljudi. Edino oni imajo na svojem koledarju »praznik krika«. »Na ta krik je treba odgovoriti, da Bog obstaja in je po Jezusu blizu; da je samo Bog realnost, na kateri se lahko gradi.« Papež je mehiške škofe spodbudil, naj ne izgubljajo energije s sekundarnimi stvarmi, z govoričenjem in s spletkami, ne s kariernimi projekti, s praznimi načrti hegemonije, s sterilnimi interesnimi klubi ali združenji. Prav tako naj se ne pustijo zaustaviti z opravljanjem in obrekovanjem. V takšno razumevanje svete službe pa naj uvedejo tudi svoje duhovnike. »Če naš pogled ne pričuje, da je videl Jezusa, potem so besede, ki jih o njem navajamo, samo prazne retorične figure,« je zatrdil.

Poudaril je, da materinsko naročje potrebujejo predvsem mladi, ter izrazil zaskrbljenost nad mnogimi, ki končajo kot žrtve trgovine z drogo. »Prosim vas,« je dejal škofom, »ne podcenjujte etičnega in protidružbenega izziva, ki ga predstavlja trgovina z drogo za celotno mehiško družbo, vključno s Cerkvijo.«

Pogled, ki zna tkati
Škofje naj posnemajo svobodo Boga ter izberejo to, kar je ponižno, da bi pokazali veličastvo njegovega obličja; posnemajo naj božjo potrpežljivost, ko s tanko nitjo človeškosti tkejo tistega novega človeka, ki ga pričakuje njihova dežela. Naj si ne prizadevajo zaman spremeniti ljudstva, kakor da ljubezen Boga ne bi imela dovolj moči, da ga spremeni.

Papež Frančišek je zatem spregovoril o staroselskih ljudstvih – nanje in na njihove fascinantne kulture so naj škofje še posebej pozorni. »Mehika potrebuje svoje indijanske korenine, da ne bi ostala sredi nerazrešene uganke. Mehiški staroselci še vedno čakajo, da se jim dejansko prizna bogastvo njihovega prispevka in rodovitnost njihove navzočnosti pri dediščini tiste identitete, zaradi katere ste postali edinstven narod in ne le eden med ostalimi.«

Pomembno je torej spominjati ljudi na njihove mogočne starodavne korenine, ki so omogočile živo krščansko sintezo človeškega, kulturnega in duhovnega  občestva. »Spomnite se, da so se krila vašega naroda že večkrat razprla nad nemalo žalostnimi dogodki. Varujte spomin na dolgo prehojeno pot do sem in spodbujajte upanje v nove cilje, da bo jutri zemlja bogata s sadovi, četudi se bodo pojavili ne nepomembni izzivi.«

Pogledi škofov naj po papeževih besedah prispevajo k edinosti mehiškega naroda, podpirajo spravo in integracijo, pospešujejo rešitve za probleme; spominjajo naj na visoko stopnjo, ki jo Mehika lahko doseže, če bo prej kot drugim pripadala sama sebi; pomagajo naj iskati skupne in trajne rešitve za revščino ter ves narod spodbujajo, naj se ne zadovolji z manj od tistega, kar se pričakuje od mehiškega načina življenja v svetu.

Pogled, ki je pozoren, ki je blizu, ki ni zaspan
V nadaljevanju papež Frančišek mehiške škofe spodbudi, naj imajo pogled, ki je pozoren in zna biti blizu, ki ni zaspan. »Prosim vas, ne podlezite ohromelosti, da bi dajali stare odgovore na nova vprašanja,« jih je opozoril. »Vaša preteklost je vodnjak bogastva, ki ga je treba izkopati in ki lahko navdihne sedanjost in osvetli prihodnost. Gorje vam, če spite na lovorikah!« Dediščine se namreč ne sme zapraviti, ampak jo je treba varovati z neprestanim delom. »Sedite na ramenih velikanov,« je poudaril in naštel škofe, duhovnike, redovnike, redovnice in vernike laike, ki so dali življenje, da bi Cerkev lahko opravljala svoje poslanstvo. Iz višine tega odra so škofje poklicani prostrano pogledati na Gospodovo njivo, da bi načrtovali setev in čakali na žetev.

Sveti oče jih je pozval, naj se brez strahu trudijo evangelizirati in poglabljati vero z mistagoško katehezo, ki bo znala iz ljudske vernosti ljudi narediti zaklad. Naš čas namreč zahteva pastoralno pozornost do oseb in skupin, ki upajo na srečanje z živim Kristusom. Samo pogumno pastoralno spreobrnjenje skupnosti lahko išče, ustvarja in hrani današnje Jezusove učence. Zato je za pastirje pomembno, da premagajo skušnjavo po distanci in klerikalizmu, hladnosti in brezbrižnosti, zmagoslavnem obnašanju in avtoreferenčnosti. Guadalupska Marija nas uči, da bližina in ustrežljivost lahko naredita več kakor sila.

Kot uči guadalupsko izročilo, »Morenita« varuje poglede tistih, ki jo motrijo, premišljuje obličje tistih, ki jo srečajo. Treba se je torej naučiti, da je nekaj neponovljivega v vsakem od tistih, ki nas gledajo, ko iščejo Boga. »Na nas je, da ne postanemo neprepustni za te poglede. V sebi varovati vsakega od njih, ohraniti jih v srcu, ščititi jih. Samo Cerkev, ki zna ščititi obličje ljudi, ki prihajajo trkat na njega vrata, jim je zmožna govoriti o Bogu. Če ne bomo ugotovili njihovega trpljenja, če ne bomo opazili njihovih potreb, ne bomo mogli storiti ničesar. Bogastvo, ki ga imamo, se oplemeniti samo takrat, kadar srečamo pomanjkanje tistih, ki prosijo miloščino; in ravno to srečanje se uresničuje v našem srcu pastirjev. «

Prvo obličje, ki ga morajo škofje varovati v svojem srcu, pa je obličje njihovih duhovnikov, je poudaril papež. »Ne pustite jih v osamljenosti in zapuščenosti, vdanosti v posvetnost, ki požira srce. Bodite pozorni in se učite brati njihove poglede, da se boste z njimi lahko veselili, kadar bodo srečni pripovedovali, kaj so naredili in poučili; in da se ne boste umikali, kadar se bodo čutili nekoliko ponižane in ne bodo znali drugega kot jokati, ker so zatajili Gospoda; in prav tako, da jih boste v občestvu s Kristusom podpirali, ko bo nekdo potrt z Judom odšel v noč.« V vseh teh situacijah naj nikoli ne manjka očetovstvo škofa do njegovih duhovnikov.

Pogled celote in edinosti
Sveti oče je v nadaljevanju mehiškim škofom poudaril, da poslanstvo, ki jim ga je zaupala Cerkev, zahteva »pogled, ki zaobjema celoto«. Tega pa ni mogoče realizirati posamično, ampak samo v občestvu. Guadalupska Marija je opasana s pasom, ki oznanja rodovitnost. Je Devica, ki v svojem telesu nosi Sina, ki ga pričakujejo ljudje. Je Mati, ki rojeva človeštvo novega sveta. Je Nevesta, ki naznanja rodovitno materinstvo Kristusove Cerkve. »Vaše poslanstvo je, da opašete ves mehiški narod z rodovitnostjo Boga. Noben del tega pasu ne sme biti prezrt,« je bil odločen Frančišek.

Mehiški škofje so namreč v teh letih naredili pomembne korake. Papež jih je spodbudil, naj ne izgubijo poguma pred težavami in ne varčujejo z močmi pri pospeševanju misijonarske gorečnosti, predvsem na območjih, kjer je eno telo mehiške Cerkve najbolj potrebno. Odkriti, da je Cerkev misijonska, je temeljnega pomena za njeno prihodnost, kajti samo navdušenje in čudenje evangelizatorjev ima moč za premikanje naprej. Tu pa so pomembni formacija in usposobljenost laikov, preseganje vsake vrste klerikalizma ter njihovo aktivno vključevanje v poslanstvo Cerkve. Mehiškemu narodu bi zelo koristilo enotno pričevanje o krščanstvu ter isti pogled na identiteto in usodo ljudi. Pri tem je papež izpostavil pomembno vlogo Papeške univerze Mehike.

Poslanstvo je prostrano in pri svojem uresničevanju zahteva številne poti. Frančišek je škofe odločno spodbudil, naj med sabo ohranjajo občestvo in edinost. »Občestvo je vitalna oblika Cerkve in edinost njenih pastirjev dokazuje njeno pristnost,« je zatrdil. »Mehika in njena prostrana in raznovrstna Cerkev potrebujeta škofe, ki so služabniki in varuhi edinosti, sezidane na Gospodovi besedi, hranjene z njegovim Telesom in vodene s njegovim Duhom, ki je življenjski dih Cerkve.« Niso potrebna ''načela'', ampak skupnost Gospodovih pričevalcev.

Ob koncu govora se je papež dotaknil še pojava migracije ter škofom izrazil svoje priznanje in hvaležnost za vse, kar počnejo v pristopanju k temu izzivu. »Na milijone je otrok Cerkve, ki danes živijo v diaspori ali so na poti proti severu, ko iščejo nove priložnosti.« Mnogi med njimi pustijo za sabo svoje korenine in se izpostavijo nevarnosti, tudi ilegalno, ko iščejo »zeleno luč«, ki jim predstavlja upanje. Mnoge družine se ločijo, in pričakovana združitev v »obljubljeni deželi« ni vedno tako lahka, kakor mislijo.

»Bratje, vaša srca naj jim znajo slediti in jih dosegati čez mejo.« Papež je spodbudil, naj okrepijo občestvo s škofi Združenih držav Amerike. Pomembno je namreč, da materinska navzočnost Cerkve ohranja žive korenine njihove vere, razloge njihovega upanja in moč njihove ljubezni. »Zedinjeni pričujte, da je Cerkev varuhinja enotnega pogleda na človeka in ne more sprejeti, da bi bil omejen zgolj na človeški vir.« Papež Frančišek je izrazil svoje prepričanje, da bosta Mehika in njena Cerkev pravočasno prispeli do dogovora s sabo, z zgodovino in z Bogom.