Msgr. Peter Štumpf: Človečnost in usmiljenje dajeta verodostojnost vsakemu sporočanju

LJUBLJANA (sobota, 23. januar 2016, RV) – Ob prazniku sv. Frančiška Saleškega je v kapeli nadškofijskega ordinariata v Ljubljani za zaposlene, novinarje in urednike v katoliških medijih somaševanje vodil ljubljanski pomožni škof msgr. Franci Šuštar. Med pridigo pa je zbrane nagovoril msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof in predsednik Komisije za sredstva družbenega obveščanja pri Slovenski škofovski konferenci. Za tem je sledil pogovor o papeževi poslanici "Hvaljen, moj Gospod" z mag. Jorgom K. Petrovičem.

Uvod v mašo msgr. Francija Šuštarja

Pridiga msgr. Petra Štumpfa

Spoštovani gospod škof Franc, sobratje duhovniki, diakon, voditelji katoliških medijskih hiš, drage novinarke, dragi novinarji!

Papež Frančišek je za letošnji, 50. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, ki ga bomo obeležili 8. maja, napovedal temo: Komunikacija in usmiljenje: rodovitno srečanje.

V Buli o napovedi izrednega svetega leta Obličje usmiljenja, papež pravi: »Cerkev ima poslanstvo, da oznanja Božje usmiljenje, utripajoče srce evangelija, ki mora samo od sebe doseči srce in duha vsakega človeka…Za Cerkev in za verodostojnost njenega oznanila je odločilno, da v prvi osebi živi in pričuje za usmiljenje. Njena govorica in dejanja morajo posredovati usmiljenje, da bo prodrla v srca ljudi in jih izzvala, da bodo našli pot vrnitve k Očetu…« (Obličje usmiljenja, št.12).

Papež nam pomaga odkrivati globine človeških src. V ospredje vedno najprej vstopa človečnost, šele nato informiranje. Ljudje nikdar ne nehamo biti žejni človečnosti. Vedno si želimo človeškega pristopa. Vse drugo je za tem. To nam je Bog dal v naravo. Človečnost kliče po človečnosti. Človečnost nagovarja in odpira srca ljudi, da prisluhnejo in tudi potem sledijo sporočilom. Model človečnosti je Kristus. On nam je razodel, kako Bog gleda na človeka. Kristus nam je povedal, da je Bog Oče, ki je do vseh ljudi usmiljen. Za Boga Očeta je usmiljenje prva in edina komunikacija z ljudmi. Šele usmiljenje človeku omogoča, da spoznava Boga in da sprejema Boga za svojega Očeta.

Papež Frančišek želi, da Cerkev odseva podobo Boga Očeta, ki z ljudmi vedno komunicira z usmiljenjem. Cerkev je verodostojna takrat, ko je usmiljena. Če ljudje v Cerkvi začutijo usmiljenje, v Cerkvi odkrivajo tudi človečnost.

Za Cerkev katoliški mediji pomenijo močno oporo pri komunikaciji človečnosti in usmiljenja vsem ljudem. V tej komunikaciji je vedno navzoč Kristus kot Dobri Pastir.

Človečnost in usmiljenje dajeta verodostojnost vsakemu sporočilu. Če sta v sporočilu človečnost in usmiljenje odstotna, v sporočilu ljudje začutijo zavajanje, ki ga ljudje razumejo kot prikrivanje slabih namenov, navijaško strast za potvorjeno novico in željo po manipulaciji. Končni namen takšnega poročanja je vedno škodovanje posameznikom ali skupinam ljudi. Če se v medijih, v katerih ni več mogoče zaznati človečnosti in usmiljenja, slučajno znajde dobra novica, to takoj prebuja dvom: »Kaj pa imajo danes za bregom?« Tudi za medij velja: ali je celostno dober ali pa je celostno slab. Občasno dober prispevek mediju še ne daje kvalitete. Če je celoten medij dober, novice druga drugo kar podpirajo v verodostojnosti in v kvaliteti. Če je celoten medij slab, tudi dobra novica postane slaba novica.

Nek vidni Slovenec mi je pred kratim dejal: »Imel si srečo, da te mediji niso uničili, ko si dregnil v begunsko-mitrantsko krizo! Dobro je, da je Murska Sobota daleč od Ljubljane!« S tem je hotel opozoriti na moč medijev, ki prihaja iz metropole. V mojem primeru dosti ljudi ni verjelo medijem. Na žalost so bili tragični dogodki po Evropi moja zaščita. Mene ali drugega škofa ali duhovnika ali koga izmed vas ali pa kogar koli -  kdo lahko v prihodnje še zaščiti pred takšnimi mediji?

Najemništvo je mogoče tudi v novinarstvu. Si pač v službi, kjer si režeš kruh. Pišeš po naročilu uredništva. Novinar živi od komunikacije. Pa mogoče ve, kako dolgo bo lahko živel od tega? Novinarsko najemništvo prej ali slej postane kot volk, ki pograbi ovce in jih razkropi. Ne moremo se čuditi, zakaj so potem ljudje v nenehnem strahu, v nezaupanju, v razdražljivosti in v malodušju. So kot ovce, ki nimajo pastirja. Novinar se zaznamuje v srcih ljudi kot dober ali kot slab. Spomin na novinarja je kolektivni spomin ljudi, ki dolgo živi.

Človečnost in usmiljenje vedno stopata pred medije kot dolžnost. Iskanje načinov, kako ohraniti človečnost in usmiljenje, pri katoliških medijih pomeni dolžnost zvestobe evangeljskemu etosu. Ljudje pri katoliških medijih ne iščejo novic na »prvo žogo«, ker jih povečini  dobijo prej pri laičnih medijih. Od katoliških medijev pričakujejo preverjene novice, ki so podprte z resnico, odprte za dialog, dopuščajo povratno mnenje in ohranjajo spravnega duha.

Katoliški mediji vsekakor morajo imeti strategijo: uredniško, tržno, poročevalsko in še kaj.  Vendar pa si tudi katoliški mediji naj privoščijo nekaj spontanosti. Če gre vse samo po načrtih, enkrat šivi počijo. Spontanost še ni nujno površnost, ampak pomeni gibljivost. Spontanost lahko kliče k premisleku, da je kakšno stvar treba narediti na novo, drugače. Včasih je treba narediti korak nazaj, da lahko naredimo bolj odločen in smel korak naprej.

Zavetnik katoliških medijev, sv. Frančišek Saleški, je bil v Parizu znan kot zelo dober pridigar. Znan je bil po tem, da prej napravi pridigo, kot pa reče: ne. Na praznik sv. Martina, 11. novembra leta 1602,  so Parižani hiteli v neko cerkev, da bi poslušali pridigo ženevskega škofa, Frančiška Saleškega. V cerkvi se je nabralo toliko plemstva in meščanov, da Frančišek ni mogel na prižnico po navadni poti, ampak po lestvi skozi okno. Ali ga je pri tem prevzel strah? Se je bal za svojo ponižnost? Ali je poslušalcem dal vedeti, da noče popustiti pritiskom, da imajo pravico do dobre pridige? Frančišek je pridigal preprosto. Tako preprosto, da je vse razočaral. Poslušalci mu niso zamerili. Zopet so prišli 2. decembra, za začetek adventa. Tedaj so spoznali pravega Frančiška, katerega misel in oseba sta pridigali vsaj tako kot njegova beseda. »Drugi pri pridiganju letajo po zraku,« je pripomnila vojvodinja Montpensier, »ta pridigar svete ljubezni preži nad plenom, doseže srce in se ga polasti.«

Frančišek ni delal razlik. Pri pridigah ni ločeval med kraljico, dvornimi damami, ljudmi brez vere, meščani ali protestanti. Vsem je govoril na enak način. Pridige so bile prežete z evangelijem brez vsake napadalnosti. Bile so jasne in prisrčne. Imel je načelo: »Naš Gospod ni vprašal Petra: 'Ali si učen ali zgovoren,' da mu je rekel 'Pasi moje ovce', ampak: 'Ali me ljubiš?'

Dovolj je prav ljubiti, da boš prav pridigal« (Andre Ravier, Učenjak in svetnik, Frančišek Saleški, Salve, Ljubljana 2010, 207-208).

Kristus se je zapisal v srce Cerkve kot Dobri pastir (prim Jn 10, 11-16). Cerkev drugačnega pastirja ne pozna in ga tudi ne more imeti. Dobri pastir je vedno usmiljeni pastir, ki brani in ohranja ljudem človečnost pred volkovi in roparji.

Prostori uredništva katoliškega medija naj bodo prostori dobrega pastirja – urednika. Urednik katoliškega medija je prvi, ki goji človečnost in usmiljenje. To za novinarske kolege pomeni povabilo, da so tudi oni poklicani k človečnosti in usmiljenju. Urednik naj novinarskim kolegom pomaga, da bodo usmiljeni najprej do sebe, da bodo potem lahko usmiljeni tudi do drugih. Biti usmiljen do sebe ni slabost, ampak tudi pomeni človečnost, ki me določa kot osebnost v odnosu z drugimi. Biti usmiljen do sebe, vodi do spoznanja, da potrebujem druge, da brez drugih ne zmorem nič in da brez drugih izgubim samega sebe.

Dunajski kardinal, nadškof Christoph Schonborn je pred nekaj dnevi na tiskovni konferenci v Vatikanu poudaril, da je »dobra politika delo usmiljenja«. Kot odgovor na vprašanje časnikarjev, na kakšen način lahko konkretno udejanjamo usmiljenje, je kardinal navedel korupcijo: »Boj proti korupciji je delo usmiljenja, pogum politikov, ki se borijo proti korupciji, tudi če je s tem ogroženo njihovo življenje, to je delo usmiljenja.«

Kardinalove besede so pomenljive. Kdor je usmiljen ne vstopa v ozadje, temveč v prve vrste ustvarjanja človečnosti in pravičnosti v družbi. Usmiljenje umešča človeka v tista okolja, ki so primerna za njegovo človeško dostojanstvo. Zato je tudi boj za družino, kjer so oče, mati in otroci, delo usmiljenja. Boj proti pedofiliji ali boj proti drugim oblikam zlorab in zablod, je delo usmiljenja. Boj proti terorizmu, je delo usmiljenja. Ustrezno in učinkovito reševanje begunsko-migrantske krize, je delo usmiljenja. Molk ali zavajanje o teh in podobnih rečeh, nista usmiljenje, temveč lagodnost in strahopetna preračunljivost.

Katoliški novinarji ne poročate samo o tem, kar je vsem jasno in samo po sebi umevno. Ne poročate samo o tem, kar vsi poročajo. Katoliški novinarji poročate tudi o stvareh, o katerih drugi neradi poročajo. Kjer sta ogrožena človečnost in usmiljenje, tam je takoj katoliški novinar.

Drage katoliške novinarke, dragi novinarji! Ob našem, medijskem, prazniku sv. Frančiška Saleškega se vam zahvaljujem za veliko in nadvse požrtvovalno delo širjenja in utrjevanja človečnosti in usmiljenja med ljudmi. Cerkev rabi vaše poročanje, da bi tudi sama bila bolj človeška in usmiljenja.

Apostol Pavel v pismu Efežanom Cerkev obvezuje, da vladarstvom in oblastem v nebesih oznanja mnogovrstno Božjo modrost (prim Ef 3, 10). Tudi vi, dragi novinarke in dragi novinarji, ste Cerkev. Še naprej oznanjajte nedoumljivo Kristusovo bogastvo. Imate vzgled pri apostolu Pavlu, sv. Frančišku Saleškem, papežu Frančišku in pri drugih velikanih človečnosti in usmiljenja. Vztrajajte! Premagujte napore! Ne dajte se ustrašiti ali prevarati od nikogar, ki bi vam v zameno za človečnost in usmiljenje ponujal karkoli drugega. V Jezusu Kristusu imate srčnost.

Lep in milosti poln praznik sv. Frančiška Saleškega vam želim! Amen.

Uvodna pozdrava na srečanju

Predavanje

Pogovor