Papež članom rimske rote: Družine se ne more pomešati z drugimi zvezami

VATIKAN (petek, 22. januar 2016, RV) – Papež Frančišek je danes sprejel člane rimske rote, in sicer ob začetku novega sodnega leta. Pred avdienco so se le-ti udeležili svete maše, ki jo je v kapeli Paolina v apostolski palači zanje daroval vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin.

Poslanstvo apostolskega sodišča rimske rote je Petrovemu nasledniku od zmeraj »v pomoč, da bi Cerkev, ki je neločljivo povezana z družino, nadaljevala z oznanjanjem načrta Boga, Stvarnika in Odrešenika, o sakralnosti in lepoti institucije družine«. To poslanstvo je vedno aktualno, poseben pomen pa je dobilo v našem času. Tako je poudaril sveti oče, ki je svoj nagovor posvetil prav temi družine.

Ne more biti zmede med družino, ki jo je hotel Bog, in katerokoli drugo obliko zveze
Izpostavil je dve opredelitvi oziroma značilnosti rimske rote, ki sta komplementarni: je »sodišče družine« in »sodišče resnice o sakralni vezi«. Cerkev namreč tako lahko pokaže neminljivo usmiljeno Božjo ljubezen do družin, zlasti tistih, ki so jih ranili greh in življenjske preizkušnje. Skupaj z njimi lahko oznanja resnico o zakonski zvezi v skladu z Božjim načrtom. Na sinodalni poti, posvečeni temi družine, v zadnjih dveh letih je Cerkev preko poglobljenega razločevanja »svetu pokazala, da ne more biti zmede med družino, ki jo je hotel Bog, in katerokoli drugo obliko zveze«. S to isto duhovno in pastoralno držo – je papež dejal članom rimske rote – vaša dejavnost podpira in spodbuja opus veritatis, tako s sojenjem kot s prispevanjem k stalni formaciji. Kadar Cerkev preko rimske rote razglasi resnico glede zakonske zveze v konkretnih primerih, istočasno upošteva, da so »predmet usmiljene Kristusove ljubezni« in zato tudi ljubezni same Cerkve še naprej tudi vsi, ki živijo v stanju zmote, po svobodni izbiri ali zaradi nesrečnih življenjskih okoliščin.

Z družino je Bog združil poslanstvo posredovati življenje in ljubezen med moškim in žensko
Družina je del »Božjih sanj« in sanj njegove Cerkve o zveličanju človeštva. Kot je zatrdil že Pavel VI. se je Cerkev na družino in njene probleme vedno obračala »s posebnim pogledom, polnim skrbi in ljubezni«. Z družino je Bog modro združil dve izmed najpomembnejših človeških stvarnosti: »poslanstvo posredovati življenje in medsebojno ter legitimno ljubezen med moškim in žensko, zaradi katere sta poklicana, da se vzajemno dopolnjujeta v obojestranskem podarjanju, ki ni le telesno, temveč predvsem duhovno«.

»Domača Cerkev« in »Božja družina«
»Družina in Cerkev na različnih ravneh sodelujeta pri spremljanju človeškega bitja naproti koncu njegovega bivanja.« To delata tudi s svojo »lastno naravo skupnosti ljubezni in življenja«. Če se družino lahko imenuje »domača Cerkev«, se Cerkev lahko upravičeno naziva »Božja družina«. »Družinski duh« je zatorej »ustavna listina« Cerkve. Ker je »mati in učiteljica« Cerkev ve, da so med kristjani nekateri, ki imajo močno vero, oblikovano z dejavno ljubeznijo, okrepljeno z dobrimi katehezami in vzdrževano z molitvijo ter zakramentalnim življenjem, medtem ko je vera drugih šibka, zanemarjena, neoblikovana, slabo vzgojena ali pozabljena.

Kvaliteta vere ni bistveni pogoj zakonske privolitve
»Dobro je jasno poudariti, da kvaliteta vere ni bistveni pogoj zakonske privolitve, ki je v skladu z naukom od vedno lahko izpodkopana le na ravni narave.« Habitus fidei namreč od krsta dalje skrivnostno vpliva na dušo, tudi kadar vera ni bila razvita in se psihološko zdi odsotna. Neredko se ima v trenutku sklenitve zakonske zveze, za katero se odloči na podlagi instinctus naturae, le omejeno spoznanje o polnosti Božjega načrta. Šele kasneje se v družinskem življenju odkrije vse, kar je določil Bog, Stvarnik in Odrešenik. Pomanjkljiva formacija vere in tudi zmota glede enosti, nerazvezljivosti ter zakramentalnega dostojanstva zakona privolitev prizadenejo le, če določajo voljo. Ravno zaradi tega pa morajo biti zmote, ki zadevajo zakramentalnost zakonske zveze, obravnavane zelo pazljivo.

Zakonska zveza ni ideal za izbrance
»Cerkev torej s prenovljenim občutkom odgovornosti še naprej predlaga zakonsko zvezo v njenih bistvenih elementih – potomstvo, dobro zakoncev, enost, nerazvezljivost, zakramentalnost – ne kakor ideal za izbrance, navkljub modernim oblikam, osredotočenim na minljivo in prehodno, ampak kakor stvarnost, ki jo v Kristusovi milosti lahko živijo vsi krščeni verniki.« V povezavi s tem je papež Frančišek omenil še nujnost primerne priprave na zakon »v obliki novega katehumenata«, o kateri so govorili nekateri sinodalni očetje. »Dragi bratje, čas, v katerem živimo, je zelo zahteven tako za družine kakor za nas, pastirje, ki smo poklicani spremljati jih. V zavedanju tega vam želim uspešno delo v novem letu, ki nam ga podarja Gospod. Zagotavljam vam svojo molitev in tudi sam računam na vašo.«