Nadškof José Rodríguez Carballo o letu posvečenega življenja

VATIKAN (sreda, 20. januar 2016, RV) – Leto posvečenega življenja, ki se bo kmalu sklenilo, je bilo predvsem »pot iskanja«. Ni bilo sestavljeno le iz posameznih srečanj ali slovesnosti, ampak je bilo pot iskanja, da bi vedno bolje poznali ženske in moške, ki še naprej pričujejo o bogastvu evangelija v situacijah, ki jih papež opredeljuje kot »bivanjske periferije človeštva«. Ravno tam, kjer so težave, revščina, socialne stiske, trpljenje in preganjanje najbolj dramatični, si namreč posvečene osebe prizadevajo živeti svojo vero in poklicanost.

Kairòs, trenutek milosti
Tako leto posvečenega življenja povzema nadškof José Rodríguez Carballo, tajnik Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. In sicer v pogovoru za vatikanski časopis L'Osservatore Romano. Prvi vtisi o iztekajoči se pobudi so pozitivni. Za posvečene osebe je bil ta čas nedvomno »kairòs, trenutek milosti«. Nadškof pojasnjuje, za kakšno milost gre: »Milost, da bi poživili namen, kakor bi rekla sveta Klara, hoditi za ubogim, krotkim in čistim Kristusom. Trenutek milosti, da bi v ustvarjalni zvestobi obnovili ustvarjalnost in svetost lastnih ustanoviteljev, kakor nas nenehno naproša Cerkev.« Zahvaljujoč nauku papeža Frančiška je bilo to leto za posvečeno življenje tudi nova priložnost, da bi »šli ven iz lastnih gnezd« in se s prenovljeno gorečnostjo napotili k bližnjim in oddaljenim. Obenem je bilo priložnost poglobitve teologije posvečenega življenja in mesta, ki ga ima le-to v Cerkvi in med Božjim ljudstvom.

Udeležba je bila navdušujoča
Tekom leta se je med številnimi simpoziji in v mnogih publikacijah poglobilo bistvene elemente, ki so posvetitev, bratsko življenje v skupnosti in poslanstvo. Srečanja so bila tudi lepi in pomembni trenutki medsebojnega spoznavanja različnih karizem in sodelovanja med inštituti. Udeležba na raznih dogodkih in aktivnostih je bila navdušujoča, nadalje poudarja tajnik vatikanskega dikasterija. Posebej omenja tri srečanja v Vietnamu, kjer je imel možnost srečati se s 13 tisočimi od 16 tisočih posvečenih oseb v tej azijski državi. Za Kongregacijo za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja so bili najpomenljivejši trenutki leta ravno ta srečanja z osebami v državah, kjer živijo in delujejo. »Vsakič smo odkrili lepoto in bogastvo mozaika posvečenega življenja. Na najbolj oddaljenih periferijah smo vedno srečali posvečene osebe, ki včasih za svojo vero v Jezusa Kristusa in poklicanost pričujejo v junaških situacijah. Mislim na Sirijo, Libijo, Jemen, Sveto deželo, Irak, Iran, Mjanmar, Haiti in mnoge afriške države. Onstran šibkosti, lastnih vsaki človeški situaciji, so preroki, ki hodijo z ljudstvom in ki živijo diakonijo služenja, tako v prid kristjanom kot v prid moških in žensk drugih verstev,« zatrjuje nadškof Carballo.

Brez usmiljenja hoja za Kristusom ne more biti verodostojna
Papež Frančišek je leto posvečenega življenja pospremil z več sporočili in zasebnimi avdiencami za udeležence posameznih pobud v Rimu. Po Carballovih besedah pa je posebno pomenljiva tudi okrožnica, ki jo je napisal »kot Petrov naslednik in kot posvečena oseba«. To besedilo je bilo izhodišče premišljevanja in študija na osebni ter skupnostni ravni. Njegovo bogastvo je tolikšno, da se morajo posvečene osebe k besedilu vračati stalno. Sadovi leta, ki se zaključuje, pa se morajo razvijati tudi vnaprej. Le-tako bo mogoče bolje odgovoriti na izzive, ki jih je zastavil drugi vatikanski koncil. Ta za posvečeno življenje namreč ostaja »kompas« za sedanjost in prihodnost. Navsezadnje pa je pomenljivo še ujemanje zaključka leta posvečenega življenja z začetkom jubileja usmiljenja. Brez temeljne razsežnosti usmiljenja, poudarja nadškof Carballo, hoja za Kristusom ne more biti verodostojna.