Papež med jutranjo homilijo: Odpreti srce za novost Svetega Duha

VATIKAN (ponedeljek, 18. januar 2016, RV) – Kristjani, ki vztrajajo pri »vedno se je delalo tako«, imajo srce zaprto za presenečenja Svetega Duha in nikoli ne dospejo do polnosti resnice, saj so malikovalci in uporniki. Tako je dejal papež Frančišek med današnjo homilijo, ki jo je imel med jutranjo mašo v kapeli Doma svete Marte.

Novo vino v nove mehove
Med današnjim berilom iz Prve Samuelove knjige (1 Sam 15,16-31) beremo, kako je Bog ponovno zavrnil Savla kot kralja Izraela, ker je raje poslušal ljudstvo kot pa Gospodovo voljo. Bil je nepokoren. Po zmagi v bitki je ljudstvo hotelo žrtvovati Bogu najboljše glave živine, ker »se je vedno delalo tako«. A tokrat Gospod ni hotel žgalne daritve. Samuel pravi Savlu: »So mar Gospodu bolj všeč žgalne in klavne daritve kakor pokorščina Gospodovemu povelju?«

Papež Frančišek je dejal, da nas o istem poučuje tudi Jezus v današnjem evangeliju (Mr 2,18-22). Učitelji postave so grajali Jezusove učence, ker se niso postili, kakor se je to vedno delalo. Jezus jim odgovori s temle življenjskim vodilom: »Nihče ne prišije krpe iz neudelanega blaga na staro obleko, sicer novi našiv stari obleki kaj odtrga in nastane hujša raztrganina. In nihče ne daje novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene in se uniči vino in mehovi, ampak novo vino v nove mehove.«

Imeti odprto srce za novost Svetega Duha
Kaj to pomeni? Da se je spremenila postava? Papež je zatrdil, da ne. Pomeni, »da je postava v službi človeka, človek pa je v službi Boga. In zato mora človek imeti odprto srce.« »Vedno se je delalo tako« po Frančiškovih besedah pomeni imeti srce zaprto. Jezus pa nam je rekel: »Poslal vam bom Svetega Duha in on vas bo vodil v polnost resnice.« »Če imaš srce, zaprto za novost Duha, nikoli ne boš prispel do polnosti resnice! In tvoje krščansko življenje bo življenje na pol pol, zakrpano življenje, zakrpano z novimi stvarmi na neki strukturi, ki ni odprta za Gospodov glas. Zaprto srce, ker nisi zmožen zamenjati mehov.«

Vztrajati pri »vedno se je delalo tako« pomeni grešiti
To je bil greh kralja Savla, zaradi katerega je bil zavrnjen. In to je tudi greh mnogih kristjanov, ki se oklenejo tistega, kar se je vedno počelo, in ne dopustijo, da bi se mehove zamenjalo. Končajo s polovičnim življenjem, zakrpanim, brez smisla. Greh je zaprto srce, ki ne posluša Gospodovega glasu, ki ni odprto za Gospodovo novost, za Duha, ki nas vedno preseneča. Upor, pravi Samuel, »je kakor greh vraževanja in samovolja kakor zlo malikovanja«.

Kristjani, ki vztrajajo pri »vedno se je delalo tako«, grešijo, je zatrdil papež. To je greh vraževanja. Je kakor da bi hodili k vedeževalki. Zanje je bolj pomembno to, kar je bilo rečeno in to se ne spremeni; to, kar jaz čutim v svojem zaprtem srcu, je bolj pomembno kot pa Božja beseda. Samovolja je tudi greh malikovanja. Kristjan, ki trmasto vztraja pri svojem, greši. Prava pot pa je po papeževih besedah »odpreti srce za Svetega Duha in razločevati, kaj je Božja volja«.

Zamenjati navade, sprejeti Božja presenečenja
V Jezusovem času je bila navada, da so se Izraelci postili. A tu je tudi neka druga realnost: je Sveti Duh, ki nas vodi v polnost resnice. Za to pa potrebuje odprta srca, ki niso samovoljna v grehu idolatrije samih sebe, ker je pomembnejše to, kar mislim jaz, kot pa presenečenje Svetega Duha.

»To je sporočilo, ki nam ga danes daje Cerkev,« je ob koncu homilije dejal sveti oče. »To je tisto, kar nam Jezus zelo odločno govori: novo vino v nove mehove.« Novost Duha, Božja presenečenja, četudi je potem treba prenoviti navade. »Naj nam Gospod podeli milost odprtega srca za glas Duha; srca, ki bo znalo razločevati, kaj se ne sme več spreminjati, ker je temeljno, od tistega, kar se mora spremeniti, da bi lahko prejeli novost Svetega Duha.«