S papežem Frančiškom skozi minuli teden (11. – 16. januar 2016)

Kateheza: Usmiljenje v Svetem pismu
»Tedaj je Gospod stopil dol v oblaku in se postavil poleg njega in tam razglasil ime Gospodovo. Gospod je šel mimo njega in klical: ''Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, hudodelstvo in greh.''.« (2 Mz 34,5-7a) Ta odlomek iz Druge Mojzesove knjige je bil izhodišče papeževe kateheze med sredino splošno avdienco, ko je govoril o usmiljenju.

»Gospod je usmiljen«. Ta beseda nam prikliče držo nežnosti, kakor je mati nežna do otroka. Podoba, ki se nam ponuja, je podoba Boga, ki je ob nas ganjen in se razneži, kakor mati, kadar vzame v roke svojega otroka in ga želi samo ljubiti, zaščititi, mu pomagati, pripravljena je dati vse, tudi samo sebe. To je ljubezen, ki prihaja iz globine.

»Gospod je milostljiv.« Deli milost, je sočuten in v svoji veličini se sklanja nad tistega, ki je šibak in reven, »vedno je pripravljen sprejeti, razumeti, odpustiti«. Je kakor oče v priliki iz Lukovega evangelija (glej Lk 15,11-32). Tu vidimo očeta, ki se ne zapre v nejevoljo zaradi odhoda mlajšega sina, ampak ga nasprotno neprestano čaka. Potem mu teče naproti in ga objame, niti mu ne pusti dokončati njegove izpovedi, tako zelo sta velika ljubezen in veselje, da ga je ponovno našel. Nato gre in pokliče tudi starejšega sina, ki je ogorčen in ne želi priti na gostijo; je sin, ki je vedno bil doma, a bolj kakor sin je živel kakor služabnik. Tudi nadenj se oče skloni, ga povabi, naj vstopi, poskuša mu odpreti srce za ljubezen, da ne bi nihče bil izključen iz gostije usmiljenja.

Papež diplomatskemu zboru o migraciji
Papež Frančišek je v minulem tednu sprejel v avdienco veleposlanike, akreditirane pri Svetem sedežu. Vodilna nit njegovega govora je bila migracija. Veliki migracijski tokovi in z njimi povezanimi problemi so zastavili tudi vprašanja o realni možnosti za sprejem in nastanitev teh oseb, o kulturnih in družbenih spremembah ter tudi o preoblikovanju določenega regionalnega geopolitičnega ravnotežja. Nezanemarljiva je bojazen za varnost, še posebej zaradi nevarnosti mednarodnega terorizma. »Zdi se, da sedanji migracijski val spodkopava temelje tistega humanističnega duha, ki ga Evropa od vedno ljubi in brani,« je zatrdil papež Frančišek in poudaril, da pa si ne smemo dovoliti izgubiti vrednote in načela človečnosti, spoštovanja dostojanstva vsake osebe, subsidiarnosti in vzajemne solidarnosti. »Želim torej izpostaviti svoje prepričanje,« je zatrdil, »da Evropa, ob pomoči svoje pomembne kulturne in verske dediščine, ima sredstva za zaščito središčnega mesta človeške osebe in za vzpostavitev pravega ravnovesja med dvojno moralno dolžnostjo: ščititi pravice svojih državljanov in zagotoviti pomoč in sprejem migrantom.«

Pomembno je, da države pri spoprijemanju s sedanjimi migracijskimi razmerami niso puščene same. Nujno je začeti iskren in spoštljiv dialog med vsem državami, ki so vpete v ta problem, da bi lahko našli nove in trajne rešitve. V sedanjih okoliščinah namreč ni mogoče, da bi rešitve iskale posamezne države same, kajti »posledice izbir posameznih držav neizogibno padejo na vso mednarodno skupnost«. Bolj kot do zdaj bodo migracije predstavljale temeljni element za prihodnost sveta, odgovori nanje pa bodo lahko samo rezultat skupnega dela, ki spoštuje človeško dostojanstvo in pravice oseb. Papež je poudaril, da je v središče političnih odločitev treba postaviti osebo, človeštvo videti kot družino, ljudi pa kot brate.

Pri papežu člani Krščanskega gibanja delavcev
»Delo je poklicanost. Izvira iz klica, ki ga Bog od začetka namenja človeku, da bi obdeloval in varoval skupen dom,« je dejal papež na srečanju s člani Krščanskega gibanja delavcev. Izpostavil je potrebo po oblikovanju novega humanizma dela, kjer je v središču človek in ne profit, kjer ekonomija služi človeku, ne da se poslužuje človeka. Med drugim je dejal, da pa delo ni samo poklicanost posamezne osebe, ampak je priložnost, da vstopimo v odnos z drugimi. »Vsaka oblika dela predpostavlja zamisel o povezanosti, ki jo človek mora vzpostaviti z drugačnim od sebe.« Delo mora osebe združevati in ne oddaljevati ter jih zapirati vase. Ker zavzema mnogo ur našega dne, nam prav tako ponuja priložnost, da z drugimi delimo vsakdanjost, se zanimamo za tistega, ki je ob nas, navzočnost drugih sprejemamo kot dar in kot odgovornost.

Petki usmiljenja za dela usmiljenja
Med različnimi srečanji in dogodki, ki so v minulem tednu napolnjevali papežev urnik, izpostavimo njegov obisk 33 ostarelih v domu Bruno Buozzi ter obisk doma Iride, kjer biva šest bolnikov v vegetativnem stanju. Obiska sta bila del pobude Petki usmiljenja, v okviru katere se je papež odločil opraviti kakšno konkretno delo usmiljenja.

Jutranje homilije: Kakšna je moja vera v Jezusa Kristusa?
Papež je v minulem tednu zjutraj maševal v kapeli Doma svete Marte. Med eno od homilij je spregovoril o naši veri: »Vera v Jezusa Kristusa. Kakšna je moja vera v Jezusa Kristusa? Verujem, da je Jezus Kristus Bog, Božji Sin? Mi ta vera spreminja življenje? Ali pomaga, da se v mojem srcu začenja to leto milosti, leto odpuščanja, leto približevanja Gospodu? Vera je dar. Vere si nihče ne 'zasluži'. Nihče je ne more kupiti. Je dar. Me moja vera v Jezusa Kristusa vodi k ponižanju? Ne pravim k ponižnosti, ampak k ponižanju, h kesanju, k molitvi, ki prosi: 'Odpusti mi, Gospod. Ti si Bog. Ti 'lahko' odpustiš moje grehe.'«