Intervju s papeževim državnim tajnikom: Kardinal Pietro Parolin - diplomat in duhovnik

VATIKAN (sobota, 9. januar 2016, RV) – Državni tajnik kardinal Pietro Parolin, najtesnejši sodelavec papeža Frančiška, je o svojem življenju in poklicu spregovoril v intervjuju za Radio Vatikan. Rodil se je 17. januarja 1955 v kraju Schiavon v Benečiji, v duhovnika pa posvečen leta 1980. Izobraževal se je na Papeški cerkveni akademiji in opravljal različne diplomatske službe vse do oktobra 2013, ko ga je papež Frančišek imenoval za svojega državnega tajnika.

Biti hkrati diplomat in duhovnik
Ali je mogoče združiti cerkveno diplomacijo in pastoralno delo? Je mogoče biti hkrati diplomat in duhovnik? Kardinal Parolin odgovarja, da ja, sicer danes ne bi bil tukaj, kjer je, in ne bi svojega življenja posvetil tako posebnemu področju cerkvenega življenja. »V letih duhovniške formacije sem imel precej drugačne predstave o svojem prihodnjem službovanju,« priznava. »Mislil sem, da bom kot duhovnik delal v župniji ali v semenišču.« Res je bil nekaj let kaplan. Nato so se na njegovo presenečenje stvari spremenile. Škof ga je prosil, naj vstopi v diplomatsko službo pri Svetem sedežu. »Nikoli se mi ni zdelo, da je ta služba nezdružljiva z duhovništvom. Predvsem sem si vedno prizadeval izpolnjevati duhovništvo v obdobjih, ko sem moral veliko delati.« Diplomacijo je vedno hotel živeti kot duhovnik. Takole pravi: »Ob različnih priložnostih sem na primer opazil, da v tej obleki lahko rečem kakšno besedo, ki je drugi ne bi mogli povedati. Besedo, ki morda ni spremenila stvari, a je bilo pomembno, da sem jo v tistem trenutku povedal. Seveda so načini, kako pomagati drugim, mnogovrstni, a tudi preko diplomatske službe pri Svetem sedežu se lahko oznanja evangelij in se družbo prepoji z njegovimi vrednotami.«

Srečevanja s krščanskimi skupnostmi – najlepši trenutki
Kardinal Parolin pritrdi, da navsezadnje duhovniku v diplomaciji ne manjka priložnosti za izpolnjevanje pastoralnega poslanstva v okolju, kjer živi. Tej smeri je tudi vedno želel slediti in po njegovem mnenju enako velja tudi za večino duhovnikov, ki opravljajo diplomatsko službo pri Svetem sedežu. »Papeški predstavniki v mejah možnega združujejo dejavnosti, ki so vezane na njihovo službo, z najbolj specifičnimi pastoralnimi dejavnostmi.« Srečati krščanske skupnosti, zanje darovati evharistijo, podeljevati zakramente itn. so za Parolina bili najlepši trenutki, ko je na primer kot apostolski nuncij deloval v Venezueli. Teh trenutkov se spominja z veliko ganjenostjo in veseljem ter priznava, da se mu po njih včasih tudi toži.

Biti državni tajnik je milost in odgovornost
Danes opravlja zelo specifično službo: je glavni papežev sodelavec pri vodenju Cerkve. Kako živi to tako posebno nalogo? »Živim jo kot milost,« pravi, »ker je zares velik Gospodov dar biti tako blizu Petrovemu nasledniku pri njegovi nalogi potrjevanja bratov v veri in ohranjanju njihove edinosti v občestvu Cerkve. A živim jo tudi kot veliko odgovornost, da bi bil zmožen dati svoj prispevek, ki bi bil kolikor je možno kompetenten in učinkovit, predvsem v tako težkem  in kompleksnem trenutku, ki ga živi vse človeštvo.« Dodaja, da papež Frančišek zelo vztraja na misijonarski razsežnosti Cerkve in na potrebi po reformi njenih struktur, na prvem mestu rimske kurije, da bi postala prosojna za Jezusa. Zato naloga državnega tajnika Parolinu zveni kot poseben in neodložljiv poziv, da je verodostojen pričevalec, kar ga postavlja v držo stalnega in iskrenega spreobrnjenja. »Poleg tega,« prizna, »zelo bi rad bil zmožen, po papeževem zgledu, vedno izražati sprejemajoče in usmiljeno obličje Cerkve, tudi pri vprašanjih, ki so izrazito birokratska.«