Msgr. Stanislav Zore odprl sveta vrata bazilike Marije Pomagaj na Brezjah

BREZJE (petek, 1. januar 2016, RV) – Na praznik Marije Božje Matere je papež Frančišek odprl jubilejna vrata bazilike Marije Velike. Prav tako pa so na 1. januar v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču na Brezjah, v baziliki Marije Pomagaj, slovesno odprli sveta vrata. Sveto mašo je daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.

Obred opiranja svetih vrat

Uvod v mašo

Homilija

Dragi bratje in sestre. Ravno danes mineva petnajst let, odkar je Slovenska škofovska konferenca baziliko Marije Pomagaj na Brezjah imenovala za slovensko Marijino narodno svetišče. Mi pa smo pravkar odprli sveta vrata v to, nam vsem tako domačo božjepotno cerkev in skoznje vstopili v prostor usmiljenja, v katerega nas vedno znova vabi papež Frančišek, ki je to leto razglasil za izredno sveto leto usmiljenja in določil, naj se sveta vrata ne odprejo samo v baziliki Svetega Petra in po velikih rimskih bazilikah, kakor je bilo doslej običajno za sveta leta, ampak naj se tudi »v vsaki krajevni Cerkvi v stolnici, ki je materna cerkev za vse vernike, ali pa v konkatedrali ali v drugi pomembni cerkvi odpre za vse sveto leto enaka vrata usmiljenja. Po izboru ordinarija jih je mogoče odpreti tudi v svetiščih, kamor romajo številni romarji, ki se jih v srcu na teh svetih krajih dotakne milost« (MV 3).

V tem duhu smo danes, na novega leta dan, ko Marijo slavimo in častimo kot Sveto Božjo Mater, najprej želeli izpolniti zgled pastirjev, ki smo ga slišali v evangeliju po Luku. Pastirji so namreč pohiteli v Betlehem, kjer so našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Potem ko so angeli pastirjem povedali, da se je rodil Odrešenik, so se vrnili v nebo. Neposredni Božji poseg v življenje pastirjev se je s tem končal. Sedaj so morali začeti iskati znamenje, ki jim je bilo dano. Brez oklevanja so se odločili, da gredo v Betlehem in ko so prišli tja, so lahko ugotovili resničnost tega, kar so jim povedali angeli. Tam je bil otrok, položen v jasli, ob njem pa Marija in sveti Jožef. To je potrdilo in utrdilo njihovo vero.

Za nas je bilo takšno sporočilo naročilo papeža Frančiška, naj odpremo sveta vrata v svetiščih, kamor romajo številni romarji. Po zgledu pastirjev smo tudi mi prihiteli na Brezje, saj so Brezje v naši vernosti in v našem zaupanju v Boga takšno svetišče. Kje se nas namreč milost dotakne tako globoko, kakor ravno pri Mariji Pomagaj na Brezjah.

Brezje so za slovenskega kristjana že same po sebi kraj usmiljenja. Tukaj izkustveno doživljamo usmiljenje. Vedno znova prihajamo sem, da bi Mariji izročili vse tisto, kar nas v življenju teži, kar nam povzroča trpljenje, kar nas spravlja v negotovost. S kolikšnim zaupanjem pridemo pred njen oltar, pokleknemo in po kolenih poromamo okoli njene milostne podobe. Kolena nas trdno povezujejo z zemljo, iz katere smo vzeti in nam pomagajo, da v sebi obudimo ponižnost, ki jo v tem tekmovalnem svetu tako zelo potrebujemo. Srce pa se dviga kvišku. Steguje se k Materi, k Mariji Pomagaj. A ko se ozremo k Mariji, v njenem naročju srečamo tudi njenega Sina. Ljubeče ga varuje, vendar ga ne zadržuje zase. Kot bi ga varovala zato, da lahko vedno znova spoznamo, kako dobra mama je. In kakor z vso nežnostjo skrbi za svojega Sina, bo z enako nežnostjo sprejela tudi vsakega izmed nas, ki smo bratje in sestre njenega Sina Jezusa. Koliko solza hvaležnosti in olajšanja je bilo pretočenih na tem kraju, ko smo spoznali, da se nas je Bog usmilil v naši grešnosti in nam grehe odpustil. Koliko zahval smo zapisali v romarske knjige, ali jih samo izrekli v tihi molitvi srca, ker smo doživeli, da je Oče po Mariji uslišal našo prošnjo in odgovoril na naše klice. Kolikokrat smo na tem kraju doživeli resničnost molitve: „Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji prošnji priporočal.“

Podoba Marije Pomagaj na Brezjah in doživetje naše vere na tem milostnem kraju nam govori o tem, da Marijino božje materinstvo ni omejeno samo na Sina, ki ga je ljubeče pestovala v Betlehemu in enako ljubeče mrtvega objemala na Kalvariji. Ne. Ravno Brezje nam dokazujejo, da Marija skozi vso zgodovino Cerkve in našega naroda izpolnjuje Jezusovo naročilo s križa in nas vse sprejema za svoje otroke.

To dokazuje, kako resnična je uvodna misel papeža Frančiška v letošnjo poslanico za svetovni dan miru. Pravi namreč, da „Bog ni brezbrižen! Bogu je človeštvo pomembno, Bog ga ne zapušča.“ Ne samo, da Bog človeka ne zapušča. Z neomajno ljubeznijo hodi za njim in ga nagovarja, naj sprejme njegovo usmiljenje. Brezbrižnost. Kako daleč je tak odnos do Boga, do drugih in do sveta daleč od tistega odnosa, ki ga ima do sveta in do človeka Bog in je zapisan v knjigi Modrosti. Božja beseda je namreč iz nebes, s kraljevskega prestola, kakor srepogled bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele (prim. Mdr 18,15). Bog se za človeka v ljubezni bojuje do konca. Zanj se rodi kot človek, zanj živi in mu oznanja Očetovo voljo, zanj trpi in umre in zanj tudi vstane, da bi v njem lahko tudi mi vstali in živeli. Kako daleč je to od vsake brezbrižnosti.

Zato tudi mi ne smemo popuščati skušnjavi brezbrižnosti. „Brezbrižnost do bližnjega, hči brezbrižnosti do Boga, na individualni in občestveni ravni preide v pasivnost in neangažiranost, ki ohranjata krivice in hudo družbeno neravnovesje, kar lahko ob danem trenutku pripelje do konfliktov, v vsakem primeru pa ustvarita vzdušje nezadovoljstva, ki lahko prej ali slej izbruhne v nasilje in negotovost.

V tem smislu brezbrižnost in pomanjkanje družbene angažiranosti, ki iz nje izhaja, resno ogrožata občutek dolžnosti vsakogar, da po svojih močeh in v skladu s svojo vlogo v družbi prispeva k skupnemu dobremu, posebej k miru, ki je ena najdragocenejših dobrin človeštva“ (Poslanica 4). Kako pomembne so te papeževe besede za slovenskega kristjana in slovenskega človeka. Budijo nas, da se moramo odpovedati občutku, da ne moremo ničesar narediti, da smo nemočni. Prav ta občutek nemoči, ki se mu predajamo, pomaga ohranjati krivice in družbeno neravnovesje, pravi papež.

Če bi bili usmiljeni, ne bi mogli biti brezbrižni. Če bi bili usmiljeni, bi nas usoda ljudi ob nas bolela. Po Božjem zgledu bi se tudi mi srčno prizadevali za to, da dežela ne bi bila izročena pogubi. Zato vas vabim, da v tem letu usmiljenja prihajamo na Brezje in stopamo skozi sveta vrata, ki nas skozi podobo Jezusovega trpljenja simbolično pripeljejo v svobodo odrešenosti. Božje usmiljenje nas bo vodilo, da bomo poklekovali v spovednico in Bogu izročali svoje grehe. „V duhu jubileja usmiljenja je namreč vsakdo poklican prepoznati, kako se brezbrižnost kaže v njegovem življenju in se konkretno zavzeti za izboljšanje stvarnosti, v kateri živi, začenši v lastni družini, soseski ali svojem delovnem okolju,“ (Poslanica 8) pravi papež.

Ta papeževa misel se mi zdi še posebno pomembna. Odvrača nas od tega, da bi zdihovali nad svetovnimi problemi in zanemarjali okolje, v katerem živimo. Začeti doma. Začeti pri sebi. Skrivnost spreminjanja sveta je namreč prav v tem. Dokler zdihujemo nad svetom, se ne spremeni čisto nič. Ko pa se doma odpovemo brezbrižnosti in trdosrčnosti in začnemo biti usmiljeni s svojimi najbližjimi, se začne spreminjati svet.

Z zaupanjem se ozrimo v podobo Marije Pomagaj in jo s papežem Frančiškom prosimo: „da bi izprosila pri svojem Sinu Jezusu, Knezu miru, uslišanje naših ponižnih prošenj in blagoslov našega vsakodnevnega prizadevanja za bratski in solidaren svet!“ (Poslanica 8). Amen.

Prošnje

Sklep svete maše

P. Robert Bahčič OFM: zahvala in razlaga brezjanskih svetih vrat

Opis svetih vrat na Brezjah
Sveta vrata na Brezjah so nastala po zamisli arhitekta Matije Suhadolca in so delo akademskega slikarja Mirsada Begića, pomen brezjanskih svetih vrat je zbranim vernikom predstavil dr. p. Robert Bahčič.

»Naša sveta vrata so konkreten izraz Jezusove izjave iz Janezovega evangelija: »Jaz sem vrata.« Na zunanji strani je upodobljen Kristus, pripet na križ, ki pada v brezno človeške bede. Slednje predstavlja grozeča jama s kostmi. Gube izražajo težo, grozo in strah. Kristus pada v to črno luknjo vesolja, ki ga z vso silo vleče v svojo sredino. Prihaja z višine, kar nakazuje njegovo učlovečenje.

Desna Kristusova roka je že v breznu med drugimi kostmi. Leva roka pa v prostoru ustvarja sled, ki spominja na angelsko perut. Kristusovo telo je telo mladeniča, a njegov obraz je obraz starega moškega, s katerim se običajno upodablja Boga Očeta. Kristus je namreč edina pristna podoba Očeta.

Pri Jezusovih nogah je vrč, v katerem se zbirajo solze trpečega ljudstva. Ob njem je vejica z rožnimi popki, ki predstavljajo hrepenenje ljudstva po spremembi.

Posledice Božjega sestopa v pekel prikazuje motiv na notranji strani vrat. Ladja, ki plove na mirnih valovih, njen jambor so veje, ki prinašajo sadove. Teh je vse polno. V morju so sicer še zmeraj dobro vidne kosti, vendar ne napolnjujejo več z grozo, pač pa prinašajo sad.

Daljšo razlago in ves postopek nastajanja svetih vrat bomo pripravili v posebni knjižici. Razlago je pripravil Ignac Navernik.«