Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik Svete Družine

Lk 2,41-52
Njegovi starši so vsako leto za velikonočni praznik hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši za to vedeli. Misleč, da je pri popotni druščini, sta prehodila pot enega dne. Iskala sta ga med sorodniki in znanci; in ker ga nista našla, sta se vrnila v Jeruzalem, da bi ga poiskala. Po treh dneh se je dogodilo, da sta ga našla v templju, kjer je sedèl med učitelji, jih poslušal in spraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z bolečino iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besede, ki jima jo je rekel. In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima je bil pokoren. Njegova mati je vse te stvari ohranila v svojem srcu. Jezus je napredoval v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.

Razlaga cerkvenih očetov
Sveti Beda Častitljivi pravi: »Dogodek dvanajstletnega Jezusa v templju nam govori o njegovi človeškosti tako, da se lahko dvignemo k razumevanju njegove božanskosti. S to starostjo je začel potrjevati svojo popolnost.« Sv. Ambrož opaža, da časovna omemba treh dni nakazuje na vstajenje.« Origen pravi, da »Jezus poučuje tako, da sprašuje in tako izraža ponižnost, ki je primerna za dvanajstletnika.« Origen nadaljuje: »Jezus je izpovedal, da je v templju svojega Očeta, tistega Očeta, ki nam ga je razodel in za katerega je rekel, da je njegov Sin. Jezus se je podredil Jožefu, večji se je podredil manjšemu, četudi je po vsej verjetnosti je Jožef vedel, da je Jezus večji od njega.« Sv. Beda Častitljivi pravi: »Marija je ohranila vse tisto, kar je razumela in tudi tisto, kar ni mogla razumeti.« Sv. Hieronim pravi: »Jezus je napredoval v modrosti in milosti, kakor  se je njegova človeška narava učila od njegove božanske.« »Gre za rast tako telesa kot duše, kar je rezultat enosti božanske in človeške osebe«, pa dodaja sv. Janez Damaščan.

Misli Benedikta XVI.
Letos nam bogoslužje predstavlja znamenit evangeljski dogodek o dvanajstletnem Jezusu, ki je ostal v jeruzalemskem templju, ne da bi starša za to vedela. Ona sta ga začudena in zaskrbljena po treh dneh našla, ko je  razpravljal z učitelji postave. Materi, ki je zahtevala pojasnilo, je Jezus odgovoril, da mora 'biti v tem, kar je', torej v hiši, od njegovega Očeta, Boga (prim. Lk 2,49). V tem dogodku je videti deček Jezus poln gorečnosti do Boga in templja. Vprašajmo se, od koga je Jezus prevzel ljubezen do tega, kar je njegovega Očeta? Gotovo je imel kot sin notranje spoznanje svojega Očeta, Boga in nenehen globok osebni odnos z Njim. Pa vendar se je v konkretni kulturi, v kateri je živel, od svojih staršev naučil molitev, ljubezni do templja in izraelskih institucij. Torej lahko trdimo, da je bila Jezusova odločitev, ostati v templju, sad njegovega osebnega odnosa z Očetom, a tudi sad vzgoje, ki jo je prejel od Marije in Jožefa. Tukaj lahko zaslutimo resničen pomen krščanske vzgoje, ki je vedno sad sodelovanja med vzgojitelji in Bogom. Krščanska družina se zaveda, da so otroci dar in načrt Boga. Zaradi tega jih ne morejo imeti za svojo last, ampak so starši s tem, da so v službi Božjega načrta, poklicani vzgajati jih za večjo svobodo, ki je v tem, da bodo lahko rekli 'da' Bogu za izpolnjevanje njegove volje. Devica Marija je popoln zgled tega 'da'. Njej izročimo vse družine ter še posebej prosimo za njihovo dragoceno vzgojno poslanstvo.