Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Svete Družine

Na zadnjo nedeljo leta obhajamo praznik Svete nazareške družine. Z veseljem pozdravljam vse družine na svetu ter jim voščim mir in ljubezen, ki nam ju je podaril Jezus, ko je za Božič prišel med nas. V evangeliju ne najdemo govorov o družini, temveč dogodek, ki je vreden več kot beseda: Bog se je hotel roditi in odraščati v človeški družini. S tem jo je posvetil kot prvo in redno pot svojega srečanja s človeštvom. Med življenjem v Nazaretu je izkazal čast Devici Mariji in pravičnemu Jožefu tako, da jima je bil podložen ves čas otroštva in odraščanja (prim. Lk 2,51-52). S tem je poudaril osnovni pomen družine pri vzgoji človeške osebe.

Letos nam bogoslužje predstavlja znamenit evangeljski dogodek o dvanajstletnem Jezusu, ki je ostal v jeruzalemskem templju, ne da bi starša za to vedela. Ona sta ga začudena in zaskrbljena po treh dneh našla, ko je  razpravljal z učitelji postave. Materi, ki je zahtevala pojasnilo, je Jezus odgovoril, da mora 'biti v tem, kar je', torej v hiši, od njegovega Očeta, Boga (prim. Lk 2,49). V tem dogodku je videti deček Jezus poln gorečnosti do Boga in templja. Vprašajmo se, od koga je Jezus prevzel ljubezen do tega, kar je njegovega Očeta? Gotovo je imel kot sin notranje spoznanje svojega Očeta, Boga in nenehen globok osebni odnos z Njim. Pa vendar se je v konkretni kulturi, v kateri je živel, od svojih staršev naučil molitev, ljubezni do templja in izraelskih institucij. Torej lahko trdimo, da je bila Jezusova odločitev, ostati v templju, sad njegovega osebnega odnosa z Očetom, a tudi sad vzgoje, ki jo je prejel od Marije in Jožefa. Tukaj lahko zaslutimo resničen pomen krščanske vzgoje, ki je vedno sad sodelovanja med vzgojitelji in Bogom. Krščanska družina se zaveda, da so otroci dar in načrt Boga. Zaradi tega jih ne morejo imeti za svojo last, ampak so starši s tem, da so v službi Božjega načrta, poklicani vzgajati jih za večjo svobodo, ki je v tem, da bodo lahko rekli 'da' Bogu za izpolnjevanje njegove volje. Devica Marija je popoln zgled tega 'da'. Njej izročimo vse družine ter še posebej prosimo za njihovo dragoceno vzgojno poslanstvo.

Sveto Marijo in svetega Jožefa prosimo sedaj za varstvo vsake družine, še posebej za tiste, ki so v težavah. Naj jih podpirata, da se bodo lahko uprli razdiralnim sunkom določene sodobne kulture, ki spodjeda temelje ustanovi družine. Naj pomagata družinam, da bodo v vseh delih sveta žive podobe Božje ljubezni.

Bogoslužje nam z evangeljskim odlomkom predstavi Devico Marijo in svetega Jožefa, ki se, zvesta izročilu, skupaj z dvanajstletnim Jezusom povzpneta za velikonočne praznike v Jeruzalem. Jezus je prvič vstopil v Gospodov tempelj štirideset dni po svojem rojstvu, ko sta njegova starša zanj darovala 'dve grlici ali dva mlada goloba' (Lk 2,24), torej daritev revnih. 'Luka, katerega celotni evangelij je prežet s teologijo ubogih in uboštva, da razumeti, ... da je bila Jezusova družina prišteta med uboge v Izraelu. S tem nam da tudi razumeti, da je lahko ravno med njimi zorela izpolnitev obljube' (Benedikt XVI., Jezusovo otroštvo). Jezus je danes ponovno v templju, a tokrat v drugačni vlogi, saj je osebno vpleten. On je skupaj z Marijo in Jožefom, kot je predpisovala postava, opravil romanje v Jeruzalem (prim. Es 23,17: 34,23sl.), čeprav še ni dopolnil trinajstega leta starosti, kar je znak globoke pobožnosti svete družine. Ko pa sta se starša odpravila nazaj v Nazaret, se je dogodilo nekaj nepričakovanega. On je, ne da bi kaj rekel, ostal v mestu. Tri dni sta ga Marija in Jožef iskala in našla v templju med pogovorom z učitelji postave (prim. Lc 2,46-47). Ko sta ga vprašala za pojasnilo, jima je Jezus odgovoril, da se ne bi smela čuditi, saj je tu njegovo mesto, to je njegova hiša, pri Očetu, ki je Bog. 'On je izpovedal', piše Origen, 'da je v templju svojega Očeta, tistega Očeta, ki nam ga je razodel in za katerega je rekel, da je njegov Sin'.

Marijina in Jožefova zaskrbljenost za Jezusa, je zaskrbljenost vsakega starša, ki vzgaja otroka, ga uvaja v življenje in v razumevanje resničnosti. Danes moramo še posebej moliti h Gospodu za vse družine sveta. Da bi starši s posnemanjem svete nazareške družine, resnično skrbeli za rast in vzgojo svojih otrok, da bi ti zoreli v odgovorne in poštene državljane in da ne bi pri tem pozabili, da je potrebno vero, kot dragocen dar, gojiti pri svojih otrocih z osebnim zgledom. Hkrati pa tudi molimo, da bo vsak otrok sprejet kot Božji dar in ga po podpirala ljubezen očeta in matere, da bo lahko rastel kot Gospod Jezus 'v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh' (Lk 2,52). Naj bo Marijina in Jožefova ljubezen, zvestoba ter prizadevanje, zgled vsem krščanskim zakoncem, ki nikakor niso prijatelji svojih otrok ali gospodarji nad njihovimi življenji, temveč varuhi tega neprecenljivega Božjega daru.

Naj po molku Jožefa, pravičnega moža in zgledu Marije, ki je vse ohranila v svojem srcu, vstopimo v skrivnost svete družine, polne vere in človeškosti. Vsem krščanskim družinam želim, da bi živele v Božji navzočnosti z isto ljubeznijo ter istim veseljem kot Jezusova, Marijina in Jožefova družina.