2015-12-18 13:21:00

Tretja adventna pridiga posvečena Devici Mariji


VATIKAN (petek, 18. december 2015, RV) – Papež Frančišek in člani rimske kurije so danes dopoldne prisluhnili tretji in zadnji pridigi na temo Kristus, luč narodov. In sicer v kapeli Odrešenikove Matere v apostolski palači. Adventne pridige pripravlja papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa.

Danes je spregovoril o Mariji. Naslonil se je na 8. poglavje koncilske konstitucije o Cerkvi Lumen gentium z naslovom: Blažena Devica Marija, Božja mati, v skrivnosti Kristusa in Cerkve. V nadaljevanju se je zaustavil še ob ekumenskem vidiku in kontekstu jubileja usmiljenja.

Devica Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve
Drugi vatikanski koncil Marijo imenuje z nazivom Mati Boga in vernikov. Hkrati jo opredeljuje tudi kot zgled oziroma »podobo«. V konstituciji lahko beremo: »Božja Porodnica je, kakor je učil že sv. Ambrož, podoba Cerkve glede vere, ljubezni in popolnega zedinjenja s Kristusom.« Največja novost koncila v razpravljanju o Mariji je prav v mestu, kamor jo je vključil: to je v konstitucijo o Cerkvi. S tem govor o mariologiji ni več ločen, kakor da bi bil Marijin položaj med Kristusom in Cerkvijo, ampak, tako kot v času cerkvenih očetov, Marija dobi mesto v okviru Cerkve. Kakor je govoril sv. Avguštin, Marija ni zunaj ali nad Cerkvijo, temveč je njen »najodličnejši člen«. Še ena koncilska novost glede Marije pa je poudarjanje njene vere. Ta govori o njenem osebnem doprinosu v skrivnosti zveličanja.

Mati vseh vernikov in ekumenizem
Papeški pridigar je zatem spregovoril o povezavi med koncilskimi novostmi in ekumenskim vidikom. Mariologija lahko in tudi že prispeva k ponovnemu zbliževanju med katoličani in protestanti. Če je Marija del Cerkve, iz tega sledi, da so svetopisemske trditve o njej, iz katerih je potrebno izhajati, predvsem tiste, ki se nanašajo na človeške osebe, ki sestavljajo Cerkev, in ne toliko tiste, ki se nanašajo na božanske osebe. Če si je Abraham, zaradi tistega, kar je storil, v Svetem pismu zaslužil naziv »oče vseh nas«, torej vseh vernikov, se tudi Cerkev ne more obotavljati Marije imenovati »Mati vseh nas« ali vseh vernikov. Iz te primerjave sledi razmišljanje o pomenu samega naziva, ki je izhodišče povezave z ekumenizmom.

Spodbudno dejstvo je, da so tudi začetniki reformacije Mariji dali naziv Matere, tako naše Matere kot Matere zveličanja. Luter je med neko božično pridigo dejal, da je Božja tolažba in prekipevajoča dobrota, da se človek lahko ponaša z nečim tako dragocenim, kot je, da je »Marija njegova prava mati, Kristus njegov brat in Bog njegov Oče«. Šele tekom stoletij, tudi po zaslugi racionalizma, se je razvila sedanja situacija, v kateri je glede Marije žal veliko zadrege. P. Cantalamessa je zato poudaril: »Marija ni nekakšna ideja, ampak je konkretna oseba, ženska, in kot takšna ne more biti enostavno teoretizirana ali omejena na abstraktno načelo. Je podoba preprostosti Boga.«

Mati in hči Božjega usmiljenja
Tretji okvir, znotraj katerega je papeški pridigar spregovoril o Mariji, je sveto leto usmiljenja. »Marija je mati in vrata usmiljenja v dvojnem smislu. Bila je vrata, skozi katera je Božje usmiljenje z Jezusom vstopilo v svet, sedaj pa je vrata, skozi katera mi vstopamo v Božje usmiljenje.« Vendar pa Marija ni samo »kanal in posrednica Božjega usmiljenja«. Je njegova prva naslovljenka. Ne le, da doseže usmiljenje za nas, ampak je sama prva dosegla usmiljenje.

Naziv »milosti polna« je sinonim za »usmiljenja polna«. V Magnifikatu Marija sama pravi: »ozrl se je na nizkost svoje dekle«, »spomnil se je usmiljenja« in »njegovo usmiljenje traja od roda do roda«. Marija se počuti kot »naslovnica usmiljenja« in »privilegirana priča usmiljenja«. V njej se ni uresničilo kot odpuščanje grehov, temveč kot »obvarovanje pred grehom«. Sv. Terezija Deteta Jezusa je dejala, da je Bog z Marijo naredil tako, kot dela dober zdravnik v času epidemije. Hodi od hiše do hiše in zdravi okužene. Če pa ima nekoga, ki mu je še posebno pri srcu, naredi vse, kar lahko, da se ta oseba niti ne okuži. Tako je Bog Marijo obvaroval pred izvirnim grehom.

Lahko se vprašamo, kaj je storila Marija, da si je zaslužila ta privilegij. Edini odgovor, ki ga lahko najdemo, je v milosti, torej usmiljenju. Tako kot apostol Pavel nas uči, da je najboljši način oznanjanja usmiljenja pričevati o Božjem usmiljenju do nas samih. Vabi nas, da bi v svetem letu kakor ona v Magnifikatu poveličevali in se zahvaljevali Bogu za usmiljenje.








All the contents on this site are copyrighted ©.