Papež: Jubilej Usmiljenja je čas odkritja navzočnosti Boga ter njegove Očetovske nežnosti

RIM (nedelja, 13. december 2015, RV) - »Povabilo namenjeno starodavnemu mestu Jeruzalemu je danes namenjeno tudi vsej Cerkvi in vsakemu od nas: 'Vesêli… raduj se! (Sof 3,14). Vzrok veselja je izražen z besedami, ki vlivajo upanje in omogočajo z vedrino gledati na prihodnost. Gospod je umaknil vsako obsodbo ter se je odločil živeti med nami.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, potem ko je odprl sveta vrata bazilike sv. Janeza Lateranskega, ki je papeževa stolnica.

Ta tretja adventna nedelja privlači naš pogled proti bližajočemu se božiču. Ne smemo se prepustiti utrujenosti, ni se nam dovoljeno žalostiti, čeprav bi se lahko zaradi tolikih zaskrbljenosti in oblik nasilja, ki zadajajo rane temu našemu človeštvu. Vendar pa mora Gospodov prihod z veseljem napolniti naše srce. Prerok, ki ima vtisnjeno v svoje ime, Sofonija, vsebino svojega oznanila, odpira srce upanju: 'Bog varuje' svoje ljudstvo. V zgodovinskem kontekstu velikega nasilja in surovosti, ki so ga zadajali ljudje na oblasti, Bog naznani, da bo On sam kraljeval svojemu ljudstvu in ga nikoli več ne bo prepustil na milost in nemilost nadutosti oblastnikov in da ga bo osvobodil vsake stiske. Danes smo naprošeni, naj nam zaradi dvomov, nepotrpežljivosti in trpljenja 'roke ne omahujejo' (prim. Sof 3,16).

Apostol Pavel z vso močjo prevzame nauk preroka Sofonija in zatrjuje: 'Gospod je blizu' (Flp 4,5). Zaradi tega se moramo vedno veseliti ter z vso ljubeznivostjo pričevati za Božjo bližino ter njegovo skrb za vsakega človeka.

Odprli smo sveta vrata tako tu, kot v številnih stolnicah po svetu. Tudi to preprosto znamenje je povabilo k veselju. Začenja se namreč čas velikega odpuščanja. Je namreč jubilej Usmiljenja. Je čas za ponovno odkritje Božje navzočnosti ter njegove Očetovske nežnosti. Bog nima rad strogosti, je nežen Oče, vse počne z nežnostjo Očeta. Tudi mi smo kakor množica, ki je spraševala Janeza: 'Kaj naj torej storimo?' (Lk 3,10). Ni bilo potrebno dolgo čakati na Krstnikov odgovor. Povabi naj delujejo v pravičnosti ter so pozorni na osebe, ki so pomoči potrebne. To kar Janez zahteva od svojih sogovornikov, vsekakor že vsebuje Postava. Od nas pa se zahteva še bolj korenito prizadevanje. Pred svetimi vrati, ki smo jih poklicani prestopiti, se od nas zahteva, da smo orodje usmiljenja, saj vemo, da bomo po tem sojeni. Vsak, ki je bil krščen ve, da ima to vzvišeno nalogo. Vera v Kristusa nas izzove, da se podamo na pot, ki traja vse življenje in to je, da smo usmiljeni kakor Oče. Veselje, da smo prestopili vrata Usmiljenja, spremlja prizadevanje, da smo sprejeli in pričujemo za ljubezen, ki gre onkraj pravičnosti, ljubezen, ki ne pozna meja. Za to brezmejno ljubezen smo kljub protislovju v nas, odgovorni.

Prosimo tako za nas, kakor tudi za vse tiste, ki bodo prestopili vrata Usmiljenja, da bomo razumeli in sprejeli brezmejno ljubezen našega nebeškega Očeta, ki na novo ustvarja, preoblikuje in prenavlja življenje.