Jutranja sveta maša: Bog se je zaljubil v našo majhnost

VATIKAN (četrtek, 10. december 2015, RV) – Božje usmiljenje je neskončno, je poudaril papež Frančišek danes zjutraj, ko je v kapeli Doma sv. Marte daroval mašo. Le-te so se med drugimi udeležili člani sveta devetih kardinalov, ki so začeli svoje dvanajsto srečanje. Med homilijo je papež spregovoril o usmiljenju. To je kakor ljubkovanje, objem staršev, ki svojemu otroku nudijo tolažbo in varnost.

Bog se je zaljubil v našo majhnost
Iz odlomka iz knjige preroka Izaija, ki podaja Gospodov monolog, razumemo, da Bog svojega ljudstva ni izbral, ker bi bilo veliko in mogočno, temveč ker je bilo »najmanjše in najbednejše od vseh«. Po papeževih besedah se je Bog »zaljubil v to uboštvo, zaljubil se je prav v to majhnost«. V njegovem monologu lahko vidimo to ljubezen, ki je nežna, kakor ljubezen očeta ali mame, kadar govorita svojemu otroku, ko se ta ponoči prebudi, prestrašen zaradi sanj. Takrat ga primeta za desnico in ga potolažita z besedami, naj bo miren in naj se ne boji: »Vsi poznamo ljubkovanje očetov in mam, kadar so otroci nemirni, ker so se prestrašili: 'Ne boj se, tukaj sem; zaljubljen sem v tvojo majhnost; zaljubil sem se v tvojo majhnost, v tvoj nič.' Ali pa tudi: 'Ne boj se svojih grehov, zelo rad te imam; tukaj sem, da ti odpustim.' To je Božje usmiljenje,« je poudaril papež Frančišek.

Gospod želi vzeti nase našo slabotnost
Zatem je spomnil na nekega svetnika, ki je opravljal mnoga spokorniška dela. A Gospod ga je prosil za vedno več, vse dokler mu ni ostalo nič, kar bi mu še lahko podaril. Takrat mu je Bog dejal: »Daj mi svoje grehe.« Gospod želi vzeti nase našo slabotnost, naše grehe, našo utrujenost. Jezus nam je to dal večkrat občutiti. Dejal nam je: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te drži za desnico. Ne boj se, otrok, ne boj se. Jaz ti bom dal moč. Daj mi vse in jaz ti bom odpustil, dal ti bom mir.«

Da bi mi postali bolj usmiljeni v odnosu do drugih
Sveti oče je povzel, da je to ljubkovanje Boga, našega Očeta, ki se izraža z usmiljenjem. Mi, kadar nam nekaj ne gre, postanemo nervozni, se razburimo, izgubimo potrpežljivost. On pa nam nasprotno odvrne: »Pomiri se; zmotil si se, da; toda bodi miren; ne boj se, jaz ti odpuščam.« To pomenijo besede, ki jih ponavlja odpev: »Gospod je usmiljen in velik v ljubezni.« Mi smo majhni. On pa nam je dal vse. Od nas zahteva le našo bedo, našo majhnost, naše grehe – da bi nas objel in nas ljubkoval.

»Prosimo Gospoda,« tako je papež Frančišek povabil na koncu, »da bi v vsakem od nas in v celotnem ljudstvu v srcih prebudil vero v to očetovstvo, v to usmiljenje. In da bi nas ta vera v njegovo očetovstvo in njegovo usmiljenje naredila nekoliko bolj usmiljene v odnosu do drugih.«