Papež med splošno avdienco o svojem potovanju v Afriko

VATIKAN (sreda, 2. december 2015, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco spregovoril o svojem apostolskem potovanju v Afriko, s katerega se je vrnil v ponedeljek. »Zahvaljujem se Gospodu za ta njegov velik dar, da mi je dovolil obiskati tri države: najprej Kenijo, potem Ugando in na koncu še Srednjeafriško republiko,« je dejal med katehezo. Zahvalo je namenil tudi vsem civilnim oblastem in škofom vseh treh držav, zatem pa obudil osrednje dogodke potovanja.

Kenija
Kenija je država, ki dobro predstavlja globalni izziv naše dobe: zaščititi stvarstvo, tako da se spremeni razvojni model, ki bo pravičen, vključujoč in trajnosten. Vse to predstavlja Nairobi, največje mesto na vzhodu Afrike, kjer skupaj obstajata bogastvo in revščina, kar je po papeževih besedah sramotno. Tu se nahaja sedež Urada Združenih narodov za okolje, ki ga je Frančišek tudi obiskal. Kot je pripovedoval, se je v Keniji srečal z oblastmi in diplomati ter tudi s prebivalci ene od mestnih četrti. Srečal se je z voditelji različnih krščanskih skupnosti in drugih verstev, z duhovniki in posvečenimi. Prav tako se je srečal z mnogimi mladimi.

»Ob vsaki priložnosti sem opogumil,« je dejal, »naj iz velikega bogastva te dežele naredijo zaklad. Gre za naravno in duhovno bogastvo, ki ga predstavljajo zemeljski viri, novi rodovi in vrednote, ki oblikujejo modrost naroda.« V to tako zelo aktualno okolje je sveti oče z veseljem prinesel Jezusovo besedo upanja. Stojte trdno v veri. Ne bojte se se je glasilo geslo papeževega obiska. To je beseda, ki jo vsak dan s plemenitim dostojanstvom živijo mnoge ponižne in preproste osebe; je beseda, o kateri so na tragičen in junaški način pričevali mladi iz univerze v Garissi, ubiti 2. aprila letos zato, ker so bili kristjani. »Njihova kri je seme miru in bratstva za Kenijo, za Afriko in za ves svet,« je poudaril papež Frančišek.

Uganda
Nadaljeval je z Ugando, kjer je njegov obisk potekal v znamenju mučencev te dežele in petdesete obletnici njihove kanonizacije. Geslo obiska se je zato glasilo Vi boste moje priče. Pred temi besedami iz Apostolskih del se nahajajo naslednje: »Prejeli boste moč od Svetega Duha.« Sveti Duh je namreč tisti, ki oživlja srce in roke učencev misijonarjev. Po papeževih besedah se je ves obisk v Ugandi odvijal v gorečnosti pričevanja, ki ga je spodbujal Sveti Duh.

Pričevanje v eksplicitnem smislu je delo katehistov, ki se jim je papež zahvalil za zavzemanje, v katerega so pogosto vključene tudi njihove družine. Pričevanja o ljubezni se je z roko dotaknil v hiši v Nalukolongu, kjer mnoge skupnosti in združenja pomagajo v služenju najrevnejšim, invalidom in bolnim. Izpostavil je pričevanje mladih, ki ljub težavam varujejo dar upanja in si prizadevajo živeti v skladu z evangelijem in ne v skladu s svetom, ko hodijo proti toku. Pričevalci so duhovniki, redovniki in redovnice, ki dan za dnem obnavljajo svoj »da« Kristusu ter se z veseljem posvečajo služenju svetemu Božjemu ljudstvu. »Vse to raznovrstno pričevanje, ki ga spodbuja isti Sveti Duh, je kvas za vso družbo, kakor to dokazuje že opravljeno delo v Ugandi v boju proti aidsu in pri sprejemanju beguncev,« je dejal papež.

Srednjeafriška republika
Tretji del apostolskega potovanja se je odvijal v Srednjeafriški republiki, ki je geografsko središče afriške celine. Papež Frančišek je priznal, da je njegov prvi namen bil obisk ravno te države, ki išče izhod iz zelo težkega obdobja, nasilnih konfliktov in velikega trpljenja med prebivalstvom. »Zato sem želel ravno tam, v Banguiju, en teden prej odpreti prva sveta vrata jubileja usmiljenja, kot znamenje vere in upanja za ta narod, simbolično pa tudi za vse afriške narode, ki najbolj potrebujejo rešitev in tolažbo,« je pojasnil.

Jezusovo vabilo učencem Prepeljimo se na drugo stran je bilo geslo obiska v Srednjeafriški republiki. Prepeljati se na drugo stran v civilnem smislu po papeževih besedah pomeni »pustiti za sabo vojno, spore, revščino in izbrati mir, spravo in razvoj«. Vendar pa to predpostavlja nek »prehod«, ki se mora zgoditi v zavesti, držah in namenih oseb. Na tej ravni je ključnega pomena prispevek verskih skupnosti. In zato se je Frančišek, kot je dejal, srečal s predstavniki evangeličanskih skupnosti in muslimanske skupnosti ter z njimi podelil molitev in zavzetost za mir. Z duhovniki, posvečenimi in tudi mladimi so si podelili veselje ob tem, da je vstali Gospod z nami v čolnu in ga usmerja na drugo stran. Med zadnjo mašo na stadionu v Banguiju, na praznik apostola Andreja, so obnovili zavzetost za hojo za Jezusom, ki je naše upanje in mir, Obličje božjega Usmiljenja. Papež je dodal, da je ta zadnja maša bila čudovita, stadion je bil napolnjen z mladimi.

Papež mladim: »Kaj želite narediti iz svojega življenja?«
Ob koncu kateheze je sveti oče želel še povedati nekaj besed o misijonarjih. To so moški in ženske, ki so kot mladi zapustili vse, zapustili svojo domovino in se podali drugam. Povedal je, da je v Banguiju srečal italijansko redovnico, staro 81 let, ki je v Afriki že od svojega 23. leta. Izučila se je za babico in na svet pomagala 3280. otrokom. »Takšni so misijonarji – pogumni,« je pripomnil papež. »Vse življenje za življenje drugih. Veliko je redovnic, duhovnikov, redovnikov, kot je ta sestra, ki dajejo svoje življenje za oznanjevanje Jezusa Kristusa.«

Obrnil se je na mlade: »Pomislite, kaj želite narediti iz svojega življenja.« Pomembna junaška misijonarskost Cerkve je pričevanje. Oznanjati Jezusa Kristusa z lastnim življenjem. »Pomisli, kaj želiš narediti iz svojega življenja,« je papež še enkrat namenil besede mladim in dodal, naj Gospoda prosijo, da jim pokaže svojo voljo. A naj ne izključijo možnosti, da bi postali misijonarji, v druge dežele ponesli ljubezen, človečnost, vero. Opozoril je, da pri tem ne gre za prozelitizem. »Vera se pridiga najprej s pričevanjem in potem z besedo.«

Papež Frančišek je sklenil s povabilo k slavljenju Gospoda za to romanje v Afriko. Naj nas vodijo ključne besede: Stojte trdno v veri. Ne bojte se. Vi boste moje priče. Prepeljimo se na drugo stran.