Papež Srednjeafričanom: upati v prihodnost, biti glasniki, prenoviti deželo

BANGUI (ponedeljek, 30. november 2015, RV) – Obisk papeža Frančiška v Srednjeafriški republiki se je sklenil s sveto mašo, ki jo je daroval na športnem stadionu Barthélémy Boganda v Banguiju. Kristjanom Cerkve v Srednjeafriški republiki je še enkrat namenil besede spodbude: pozval jih je k upanju, ki izvira iz tesnega odnosa z Gospodom, ter jim dejal, da so poklicani človeško in duhovno prenoviti svojo deželo.

Podati se na drugo stran
»Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh!« je papež začel homilijo z besedami apostola Pavla. So povabilo, da se zahvalimo za dar vere in občudujemo misijonarsko delo, ki je v to deželo Srednje Afrike prineslo veselje evangelija. Predvsem takrat, ko so časi težki, ko ne manjka preizkušenj in trpljenja, ko je prihodnost negotova in se čuti utrujenost, v strahu, da ne bomo zmogli, se je prav zbrati ob Gospodu, da bi se veselili ob njegovi navzočnosti, novem življenju in zveličanju, ki nam ga ponuja kot »drugo stran obale«, proti kateri moramo iti.

Ta »druga stran« je večno življenje, je pojasnjeval Frančišek. Pogled, ki je uprt v prihodnji svet, je vedno podpiral pogum kristjanov, najrevnejših, najmanjših, med njihovim zemeljskim romanjem. »To večno življenje ni slepilo, ni beg pred svetom. Je močna realnost, ki nas kliče in nas obvezuje za vztrajnost v veri in ljubezni.« Ta »druga stran« je realnost, ki že spreminja naše sedanje življenje in svet, v katerem živimo. Ta, ki veruje iz globine srca, postane pravičen. Prejme življenje samega Kristusa, ki ga bo naredil zmožnega ljubiti Boga in ljubiti brate na nov način, tako da bo nastajal svet, prenovljen z ljubeznijo.

Hvala Gospodu za …
Sveti oče je povabil, naj se zahvalijo Gospodu za njegovo navzočnost in moč, ki jim ju daje v vsakodnevnem življenju, ko doživljajo fizično in moralno trpljenje, kazen, žalovanje; za dejanja solidarnosti in velikodušnosti, ki jih zmoremo narediti; za veselje in ljubezen, ki sijeta v naših družinah in skupnostih, kljub revščini in nasilju; za pogum, ki nam ga polaga v naše duše, da bi vzpostavili vezi prijateljstva, se pogovarjali s tistim, ki ni kakor mi, da bi odpustili tistemu, ki nam je storil hudo, da bi se zavzemali za gradnjo pravičnejše in bolj bratske družbe, kjer ne bo nihče zapuščen. »V vsem tem nas vstali Kristus drži za roko in nas vodi, da mu sledimo,« je dejal papež in se zahvalil Gospodu usmiljenja za vse lepe, velikodušne in pogumen stvari, ki so jih v svojih družinah in skupnostih storili ljudje te dežele.

Lomiti, kar je od starega človeka
Res pa je, da še nismo prispeli na cilj. Smo sredi reke. S pogumom in v obnovljeni misijonarski zavzetosti se moramo odločiti, da se bomo prepeljali na drugo stran, je spodbudil papež. Vsak krščeni mora nenehno lomiti tisto, kar je v njem še od starega človeka, grešnika, ki se je vedno pripravljen prebuditi ob klicu demona (in kako zelo ta deluje v našem svetu in v tem času konfliktov, sovraštva in vojne), da bi ga vodil v egoizem, v zazrtost vase in brezbrižnost, v nasilje in v instinkt uničevanja, maščevanja, zapuščanja in izkoriščanja najšibkejših.

Srednjeafričani, glejte v prihodnost
Tudi naše krščanske skupnosti, ki so poklicane k svetosti, morajo prehoditi še dolgo pot. Gospoda moramo prositi odpuščanja za preveč upiranja in za prepočasnost pri pričevanju za evangelij. Naj bo jubilejno leto usmiljena priložnost ravno za to, je pripomnil in se obrnil na prebivalce Srednjeafriške republike: »In vi, dragi Srednjeafričani, predvsem morate gledati proti prihodnosti in se, močni od že prehojene poti, odločno odločiti za novo etapo v krščanski zgodovini vaše dežele, podati se proti novim obzorjem, odriniti na globoko, v globoke vode.« Apostol Andrej in njegov brat Peter se nista niti za trenutek obotavljala pustiti vse na Gospodov klic in iti za njim: »Takoj sta pustila mreže in šla za njim« (Mt 4,20). Tudi mi smo danes začudeni nad tolikim navdušenjem pri apostolih, kako zelo ju Kristus priteguje k sebi, kako zelo čutita, da lahko z Njim začenjata vse in si upata vse.

Poklicani biti glasniki
Papež Frančišek je zbrane povabil, naj si zastavijo pomembno vprašanje o svoji osebni povezanosti z Jezusom, pretresejo to, kar so že sprejeli ali pa zavrnili, da bi odgovorili na njegov klic in mu sledili od blizu. Krik glasnikov odmeva kot še nikoli v naših ušesih, ravno v težkih časih. To je krik, ki odmeva po vsej zemlji, do vseh koncev sveta. »In odmeva tukaj, danes, na tej zemlji Srednje Afrike,« je nadaljeval sveti oče, »odmeva v naših srcih, naših družinah, naših župnijah, kjer koli živimo in nas vabi k vztrajnosti v navdušenju poslanstva, ki potrebuje nove glasnike, še bolj številčne, še bolj velikodušne, še bolj mlade, še bolj svete.« Vsi mi smo poklicani biti ta glasnik, ki ga naš brat, katere koli etnije, vere, kulture, čaka, pogosto ne da bi vedel. Kako bo ta brat veroval v Kristusa, če ni slišal Besede in če ta ni oznanjena, se sprašuje sveti Pavel.

Človeško in duhovno prenoviti deželo
Tudi mi moramo po apostolovem zgledu biti polni upanja in navdušenja za prihodnost. Druga stran je na dosegu roke. In Jezus gre z nami čez reko. On je vstal od mrtvih. Od takrat so preizkušnje in trpljenja, ki jih živimo, vedno priložnosti, ki odpirajo v novo prihodnost, če le sprejmemo, da se bomo povezali z njegovo Osebo. »Kristjani Srednje Afrike, vsak med vami je poklican biti, z vztrajnostjo svoje vere in svoje misijonarske zavzetosti, obrtnik človeške in duhovne prenove svoje dežele,« je ob koncu homilije posebej poudaril papež Frančišek.