Papež Frančišek: »Rad sem papež s stilom župnika«

RIM (ponedeljek, 16. november 2015, RV) – Včeraj popoldne je papež Frančišek obiskal evangeličansko-luteransko skupnost v Rimu. V prvem delu srečanja je odgovoril na tri vprašanja luteranskih vernikov. Devetletni Julius ga je vprašal, kaj mu je najbolj všeč pri tem, da je papež. Anke, ki je poročena s katoličanom in globoko doživlja  bolečino, da se z možem ne moreta skupaj udeleževati Gospodove večerje, je prosila za nasvet, kaj se lahko stori, da bi končno dosegli občestvo. Gertrud pa je zanimalo, kaj kot kristjani lahko storimo, da se ljudje ne bi sprijaznili in začeli graditi nove zidove.

»Rad sem papež s stilom župnika«
»Če bi te vprašal, kaj od obroka ti je najbolj všeč, bi rekel torta, sladica, kajne? Toda pojesti je treba vse.« Tako je sveti oče pojasnil, da mu je najbolj všeč biti »župnik, pastir«, medtem ko nima rad pisarniških del in protokolarnih intervjujev, čeprav mora delati tudi to. »Rad sem papež s stilom župnika.« Kot pastirju mu je všeč biti z otroki in se pogovarjati z njimi, saj so konkretni in ne postavljajo teoretičnih vprašanj. Od njih se veliko nauči. Dobro se počuti tudi, kadar obišče bolnike, kadar govori z osebami, ki so obupane in žalostne. Zelo rad gre v zapor in se pogovarja z jetniki. Vsakič ko vstopi v kakšen zapor, si zastavi vprašanje: »Zakaj oni in ne jaz?« Tam začuti zveličanje in ljubezen Jezusa Kristusa, saj je On tisti, ki ga je rešil. Papež je dodal, da ni nič manj grešnik kakor zaporniki, a da ga je Gospod držal za roko. Tudi to začuti v zaporu in zato je srečen, kadar ga obišče. »Če papež ni škof, če papež ni župnik, če ni pastir, je morda zelo razumna in zelo pomembna oseba, ki ima veliko vpliva v družbi, toda menim, da v svojem srcu ni srečen.«

Gospodova večerja: cilj ali popotnica?
Težko vprašanje o občestvu pri Gospodovi večerji je papež Frančišek raje »prepustil teologom in tistim, ki razumejo«. Tudi sam se namreč sprašuje, če je le-to cilj neke poti ali je obenem »popotnica za skupno hojo«. Spomnil je, da imamo isti krst in da zato moramo hoditi skupaj. Prav Anke, ki mu je zastavila vprašanje, je »pričevanje« te poti, in sicer globoke, saj je hkrati zakonska in družinska pot, pot človeške ljubezni in vere. Kadar se počuti grešno, gre pred Gospoda in prosi odpuščanja. Tudi njen mož stori enako, gre k duhovniku in prosi za odvezo. To so sredstva, ki pomagajo ohranjati krst živ. »Kadar molita skupaj, ta krst raste, postaja močan; kadar vajine otroke učita, kdo je Jezus, zakaj je Jezus prišel, kaj je Jezus naredil za nas, delata isto, naj bo v luteranskem ali  v katoliškem jeziku, a delata isto.«

Papež Frančišek je nato spomnil na nekega svojega prijatelja. Bil je episkopalni škof, star 48 let, poročen in oče dveh otrok. Njegova žena in otroci so bili katoličani. Vsako nedeljo jih je pospremil k sveti maši, nato pa je sam šel in vodil bogoslužje v svoji skupnosti. Anke je sveti oče v odgovor tako predlagal vprašanje: »Kako lahko naredim s svojim možem, da bi me Gospodova večerja spremljala na moji poti?« To je problem, na katerega si mora odgovoriti vsakdo. Papež je še dodal, da je »življenje večje od razlag in interpretacij« in pa, da se je treba vedno opirati na krst. Kot pravi sv. Pavel: »Ena vera, en krst, en Gospod.«

»Zid je spomenik izključevanja«
Na tretje vprašanje je sveti oče odgovoril z mislijo, da je človek »velik graditelj zidov, ki ločujejo od Boga«. To lahko vidimo že na prvih straneh Prve Mojzesove knjige. Za temi zidovi se skriva fantazija, da bi postali kakor Bog. Zgraditi zid pomeni reči: »Mi smo močni, vi ste zunaj.« V tej drži je veliko nadutosti. Papež Frančišek je kot primer navedel Babilonski stolp. Gradnja le-tega je bila težka  in zelo draga. Za izdelavo opek je bilo potrebno iskati slamo in vodo, da bi naredili blato, zmešati, nato razrezati, posušiti, speči. Zatem so delavci opeke nosili na stolp. Če je kakšna opeka padla na tla, je to pomenilo katastrofo, kajti bile so zaklad. Če pa je padel kakšen od delavcev, se ni zgodilo nič. »Zid vedno izključuje … Zid je spomenik izključevanja.«

Tudi v našem notranjem življenju pogosto bogastvo, nečimrnost ali napuh postanejo zidovi pred Gospodom in nas od njega oddaljijo. Kako torej delati, da ne bi gradili zidov? Odgovor je v služenju drugim, bratom in sestram, ubogim. Gertrud sodeluje v projektu, ki podpira osemdeset mladih mater s severa Afrike. S tem delom, ji je dejal papež, ne gradijo zidov, ampak služijo. Zidovi ščitijo človeški egoizem in iskanje oblasti ter tako oddaljijo od izvira bogastva. Na koncu tako postanejo kot samomor, saj zapirajo. In danes lahko vidimo dramo zaprtih src. Tudi v Parizu so bila zaprta srca. Božje ime je bilo izrabljeno, da bi zaprli srca. Da ne bi gradili zidov, pa je poleg služenja, kot je na koncu še poudaril sveti oče, potrebno tudi jasno govoriti in moliti.