Papež v Firencah: Oznanjati vero v Jezusa Kristusa je srce krščanske identitete

FIRENCE (torek, 10. november 2015, RV) – Nekaj minut pred poldnevom se je sveti oče srečal z bolniki in invalidi v firenški baziliki, posvečeni Marijinemu oznanjenju. Najprej so skupaj molili Angelovo češčenje, nato pa je vsakega posebej osebno pozdravil. Zatem se je sveti oče peš odpravil v bližnjo menzo, ki nosi ime po svetem Frančišku Asiškem, kjer je kosil z reveži. Po kosilu je odšel na firenško škofijo. Popoldne ob 15.15 pa se je že začela sveta maša. Papež Frančišek jo je daroval na firenškem športnem stadionu Luigi Ridolfi.

V homiliji se je oprl na vprašanje, kdo je za nas Jezus, ter zatrdil, da je odgovor nanj odločilen za našo identiteto in poslanstvo. Izhajal je iz odlomka iz Matejevega evangelija (Mt 16,13), ki se je bral med bogoslužjem in v katerem Jezus svojim učencem zastavi dve vprašanji.

»Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?«
Prvo vprašanje je: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« To vprašanje kaže, kako zelo sta bila Jezusovo srce in pogled odprta za vse. Jezusa zanima, kaj ljudje mislijo. Ne zato, da bi jim izpolnil želje, ampak da bi z njimi lahko govoril. Če učenec ne ve, kaj mislijo ljudje, se izolira in začne soditi ljudi v skladu z lastnimi mislimi in prepričanji. »Ohranjati zdrav stik z realnostjo, s tistim, kar ljudje živijo, z njihovimi solzami in veseljem, je edini način, da se jim lahko pomaga, se jih vzgaja in govori,« je dejal papež Frančišek. To je edini način, da se dotakne njihovega vsakdanjega življenja; da se njihovo srce odpre za poslušanje Boga. »Jezusovi učenci ne smejo nikoli pozabiti, od kod so bili izbrani, to je izmed ljudi. Nikoli ne smejo pasti v skušnjavo, da bi prevzeli hladne drže, kakor da se to, kar ljudje mislijo in živijo, njih ne tiče in zanje ni pomembno.« To velja tudi za nas. »Kakor Jezus, tako tudi Cerkev živi med ljudmi in za ljudi. Zato je Cerkev v vsej svoji zgodovini v sebi nosila isto vprašanje: ˝Kdo je Jezus za moške in ženske danes?˝«

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
Papež je izpostavil, da je treba »zoreti v osebni veri vanj«, zatem pa spregovoril o drugem Jezusovem vprašanju: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Vprašanje še danes odmeva v zavesti učencev in je odločilno za njihovo identiteto in poslanstvo. Samo če Jezusa prepoznamo v njegovi resnici, bomo zmožni gledati resnico v svojem človeškem stanju in lahko bomo prispevali k »polni humanizaciji družbe«. Varovati in oznanjati »pravo vero v Jezusa Kristusa je srce naše krščanske identitete«, kajti v prepoznanju skrivnosti Božjega Sina, ki je za nas postal človek, bomo lahko vstopili  »v skrivnost Boga in v skrivnost človeka«, je zatrdil Frančišek.

»Ti si za nas Kristus, Sin živega Boga«
Na Jezusovo vprašanje odgovori Simon: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Ta odgovor po papeževih besedah vsebuje celotno Petrovo poslanstvo in povzema to, kar bo za Cerkev postala »petrinska služba«: »varovati in oznanjati resnico vere«, »braniti in pospeševati občestvo med vsemi Cerkvami«, »ohranjati disciplino Cerkve«. Sveti oče je dejal, da je tudi danes naše veselje v tem, da skupaj odgovorimo Gospodu Jezusu: »Ti si za nas Kristus, Sin živega Boga.« »Ta izpoved vere, ki jo je izrekel Simon Peter, ostaja tudi za nas,« je izpostavil. »Ne predstavlja samo temelja našega zveličanja, ampak je pot, po kateri se to zveličanje izpolnjuje, in je cilj, h kateremu se izteza.«

Resnica vere je resnica, ki pohujšuje
»Resnica vere je resnica, ki pohujšuje«, je nadaljeval papež Frančišek. Zahteva namreč, da verujemo v Jezusa, ki, čeprav je bil Bog, se je izpraznil, se ponižal in postal služabnik, vse do smrti na križu. In zato ga je Bog postavil za Gospoda vesoljstva. To je resnica, ki je še danes v pohujšanje tistemu, ki ne dopušča skrivnosti Boga, odtisnjene na Kristusovem obličju. To je resnica, ki se je ne moremo dotakniti in je objeti, ne da bi »vstopili v skrivnost Jezusa Kristusa«, ne da bi njegova občutja postala naša. »Samo tako, da izhajamo iz Kristusovega Srca, lahko razumemo, izpovedujemo in živimo Njegovo resnico.«

Semena za novo in prenovljeno človeštvo
»Občestvo med božjim in človeškim, ki se je v polnosti uresničilo v Jezusu, je naš cilj«. To je točka, kamor mora prispeti zgodovina človeštva v skladu z Očetovim načrtom. To je blagor srečanja med našo slabotnostjo in Njegovo veličino, med našo majhnostjo in Njegovim usmiljenjem, ki dopolnjuje vsako našo mejo. A ta cilj ni samo obzorje, ki razsvetljuje našo pot. Ta cilj nas priteguje s svojo prijetno močjo; je to, kar se v naprej okuša in živi tukaj in kar se gradi dan za dnem z vsakim dobrim, ki ga sejemo okoli sebe. To so semena, ki pomagajo ustvariti »novo in prenovljeno človeštvo«, kjer ni nihče puščen na obrobju ali odvržen; kjer je največji tisti, ki služi; kjer so mali in revni sprejeti in se jim pomaga.

Bog in človek se od vedno iščeta
Bog in človek nista dve skrajnosti neke nasprotnosti. Bog in človek »se od vedno iščeta«, kajti Bog v človeku prepoznava svojo lastno podobo, človek pa se prepozna samo tako, da gleda Boga. To je prava modrost, ki je značilna za tistega, ki hodi za Gospodom. To je tudi modrost svetega Leona Velikega, ki se je rodil v Toskani. Spominja nas, da je prava modrost samo v povezanosti s Kristusom in v služenju Cerkvi. »To je pot, na kateri srečamo človeštvo. In lahko ga srečamo z duhom dobrega Samarijana. Ni brez pomena, da je humanizem, ki so mu Firence bile priča v njegovih najbolj ustvarjalnih trenutkih, imel vedno obraz dejavne ljubezni. Naj bo ta dediščina rodovitna z novim humanizmom za to mesto in vso Italijo,« je papež sklenil homilijo.