Papež Frančišek Cerkvi v Italiji: Na sinodalen način poglobite in udejanjajte 'Veselje evangelija'

FIRENCE (torek, 10. november 2015, RV) – »Dragi bratje in sestre. V kupoli te čudovite katedrale je uprizorjena vesoljna sodba. V središču je Jezus, naša luč. Napis, ki ga lahko preberemo na vrhu freske se glasi 'Ecce Homo' (Glejte človek). Ogled kupole nas vabi v višine, saj zremo spremenjenje od Pilata obsojenega Kristusa v Kristusa, ki se je povzpel na sodni stol. Angel mu prinaša meč, toda Jezus ne sprejema simbolov sodbe, ampak z dvignjeno desno roko kaže znamenja trpljenja, kajti »on je dal sam sebe v odkupnino za vse« (1Tim 2,6). »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17).« S temi besedami je papež Frančišek v firenški katedrali začel govor udeležencem petega narodnega simpozija Cerkve v Italiji, ki od 9. do 13. novembra poteka na različnih krajih v Firencah na temo Novi humanizem v Jezusu Kristusu.

Audio prispevka

Sodnik usmiljenja
V luči tega Sodnika usmiljenja se v češčenje upogibajo naša kolena, in se okrepijo naše roke ter naše noge. O humanizmu lahko govorimo le, če izhajamo iz Jezusa kot središča, odkrivajoč v Njem poteze pristnega človekovega obličja. Zrenje obličja umrlega in vstalega Jezusa znova sestavi skupaj našo človečnost, tudi tisto razdrobljeno zaradi vsakodnevnega napora ali zaradi greha. Ne sme nam postati domača silovitost Jezusovega obličja. Obličje je podoba njegove presežnosti, je misericordiae vultus (obličje usmiljenja). Pustimo, da nas on gleda. Jezus je naš humanizem. Naj nas vedno vznemiri njegovo vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15).

Ko gledamo njegovo obličje, kaj vidimo? Najprej obličje 'izpraznjenega' Boga, ki je prevzel naravo služabnika, se ponižal in bil pokoren vse do smrti (prim. Flp 2,7). Jezusovo obličje je podobno obličju tolikih naših ponižanih bratov in sester, ki so postali sužnji, bili izpraznjeni. Bog si je nadel njihovo obličje. In to obličje nas gleda. Bog, ki je »bitje, od katerega si ne moremo misliti nobenega višjega,« kakor je rekel sv. Avguštin ali kot pravi sv. Ignacij Loyolski »Deus semper maior« (Bog je vedno najvišji), postane ravno s tem, ko se poniža, vedno večji. Če se ne ponižamo, ne moremo videti njegovega obličja. Ne bomo videli nič od njegove polnosti, če ne sprejmemo, da se je Bog izpraznil. Tako ne bomo razumeli nič o krščanskem humanizmu in naše besede bodo lepe, učene, prefinjene, a ne bodo besede vere. Bodo besede, ki zvenijo v prazno.

Tukaj ne želim abstraktno začrtati neki 'nov humanizem', neko idejo o človeku, temveč s preprostostjo predstaviti nekatere poteze krščanskega humanizma, ki so takšna kot občutja Jezusa Kristusa (Flp 2,5). To niso minljivi abstraktni občutki duše, temveč predstavljajo vročo notranjo moč, ki nas napravlja sposobne živeti in sprejemati odločitve.

Katera so torej ta občutja? Danes vam želim predstaviti vsaj tri.
Ponižnost
Prvo občutje je ponižnost. »Imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe,« (Flp 2,3) pravi sv. Pavel Filipljanom. Malo naprej govori apostol o dejstvu, da Jezus ni imel za privilegij to, da je kot Bog (prim. Flp 2,6). Iz tega izhaja zelo natančno sporočilo. Obsedenost s tem, da ohranimo svojo slavo, svoje 'dostojanstvo', svoj vpliv, ne sme imeti prostora med našimi občutji. Iskati moramo Božjo slavo, in ta ne sovpada z našo. Božja slava, ki je zažarela v ponižnosti betlehemske votline in v nečasti Kristusovega križa, vedno preseneča.

Nesebičnost
Naslednje Jezusovo občutje, ki oblikuje krščanski humanizem, je nesebičnost. »Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,« (Flp 2,4) ponovno zahteva sv. Pavel. Torej bolj kot za nesebičnost, si moramo prizadevati za srečo tistega, ki je ob nas. Človeškost kristjana je vedno v izhodu iz samega sebe. Ni samovšečna, vase usmerjena. Ko je naše srce bogato in tako zadovoljno s samim seboj, tedaj ni več prostora za Boga. Izogibajmo se, prosim, »da bi se zapirali v strukture, ki nam dajejo napačno varnost, v predpise, ki nas spreminjajo v nepopustljive sodnike, v navade, v katerih se čutimo mirne« (Evangelii gaudium, 49).

Naša dolžnost je delati, da bo ta svet postal boljši, in boriti se. Naša vera je revolucionarna zaradi vzgiba, ki prihaja od Svetega Duha. Slediti moramo temu vzgibu, da gremo iz sebe in postanemo ljudje upodobljeni po Jezusovem evangeliju. Za vsako življenje je odločilna sposobnost 'podarjati se'. V tem presega samo sebe in postane rodovitna.

Blaženost
Naslednje Jezusovo čutenje je blaženost. Kristjan je blažen, saj ima v sebi veselje evangelija. V blagrih nam Gospod nakaže pot. Hodeč po tej poti mi, človeška bitja, lahko pridemo do pristne človeške in božanske sreče. Jezus govori o sreči, ki jo okušamo, ko smo ubogi v duhu. Za velike svetnike je bil ta blagor povezan s ponižanjem in revščino. Je pa tudi v naših najpreprostejših ljudeh precej navzoč ta blagor, saj poznajo bogastvo solidarnosti, podelitve tistega malega, kar imajo, bogastvo vsakodnevne žrtve dela v službi, ki je včasih težko in slabo plačano, a vendar opravljeno iz ljubezni do dragih ljudi. Potem pa je tu tudi bogastvo lastne bede, ki pa, če jo živimo z zaupanjem v previdnost in usmiljenje Boga Očeta, povečujejo ponižno veličino.

Blagri, ki jih beremo v evangeliju, se začnejo z blagoslovom in se zaključijo z obljubo tolažbe. Uvedejo nas na pot možne veličine, veličine duha, in ko je duh pripravljen, vse pride samo od sebe. Seveda, če mi nimamo srca odprtega za Svetega Duha, se nam bodo zdeli 'neumnosti', saj ne vodijo k 'uspehu'. Da smo 'blaženi', da okušamo tolažbo prijateljevanja z Jezusom Kristusom, je potrebno imeti odprto srce. Blaženost je tvegano, a marljivo početje, sestavljeno iz odpovedi, poslušanja in učenja, katerih sadovi se pobirajo ob svojem času in nam podarjajo ne mir brez primere: »Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod« (Ps 34,9).

Ponižnost, nesebičnost, blaženost. Te tri poteze želim danes prestaviti in dodati k vašemu premišljevanju o krščanskem humanizmu, ki se poraja iz človeškosti Božjega Sina. Te poteze lahko nekaj povedo tudi Cerkvi v Italiji, ki se je zbrala, da bi hodila skupaj, in sicer kot zgled sinodalnosti. 

Te poteze nam povedo, da ne smemo biti obsedeni z 'oblastjo', če tudi je to potrebno ali koristno za socialno podobo Cerkve. Če Cerkev ne prevzame teh Jezusovih občutij, zgubi smer, zgubi smisel. Če pa jih prevzame, zmore biti na višini svojega poslanstva. Jezusova občutja nam povedo, da postane Cerkev, ki misli le nase in na lastne koristi, žalostna. Blagri so pravzaprav ogledalo v katerega se pogledamo, torej to, kar nam omogoči, da vemo ali hodimo po pravi poti. So ogledalo, ki ne laže.

Cerkev, v kateri so te tri poteze: ponižnost, nesebičnost, blaženost, je Cerkev, ki zna prepoznati Gospodovo delovanje v svetu, v kulturi, v vsakodnevnem življenju ljudi. To sem že večkrat rekel in ponovno ponavljam tudi vam: »Veliko raje imam »obtolčeno« Cerkev, ki je ranjena in zamazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti. Ne maram Cerkve, ki skrbi za to, da bi bila v središču in se končno zaplete v kup morečih skrbi in sporov« (Evangelii gaudium, 49).

Skušnjavi
Vemo, da obstajajo skušnjave. Številne so skušnjave s katerimi se moramo soočiti. Predstavil bom dve. Ne bojte se, ne bo tak seznam skušnjav, kot sem jih naštel rimski kuriji.

Pelagianizem
Prva je pelagianizem. Ta potiska Cerkev v to, da ni ponižna, nesebična in blažena. To počne z videzom dobrega. Pelagianizem nas vodi v zaupanje strukturam, organizacijam, izpopolnjenim abstraktnim načrtovanjem. Pogosto nas vodi v prevzem načina nadzora, trdosti, normativnosti. Peligijancu dajo norme občutek večvrednosti, ker ima neko natančno usmeritev. Torej v tem najde svojo moč in ne v lahnem vetriču Duha. Za slabosti ali za probleme Cerkve je brezpredmetno iskati rešitve v konservatizmu ali fundamentalizmu, v ponovnem vzpostavljanju zastarelih načinov obnašanja, ki nimajo niti s kulturnega vidika pomenljivega pomena. Krščanski nauk ni zaprti sistem, ki je nesposoben porajati vprašanja, dvome, spraševanje, temveč je živ, zna vznemiriti, poživiti. Nima trdega obličja, temveč telo, ki se premika, se razvija, je iz nežnega mesa. Krščanski nauk se namreč imenuje Jezus Kristus.

Reforma Cerkve je - Cerkev je vedno v prenavljanju (semper reformanda) - sovražnica pelagianizmu. Ta nikakor ni v neštetih načrtih, kako spremeniti strukture. (Reformirati se), pomeni vcepiti in zakoreniniti se v Kristusa in pustiti se voditi Svetemu Duhu. Tedaj bo z nadarjenostjo in ustvarjalnostjo vse mogoče. Naj se Cerkev v Italiji pusti voditi Njegovemu mogočnemu in zato včasih vznemirjajočemu dihu. Naj ponovno prevzame duha njenih velikih raziskovalcev, ki so bili na ladjah navdušeni nad plovbo na odprtem morju in se niso bali ovir in neviht. Naj bo svobodna Cerkev, odprta za sedanje izzive, nikoli z obrambno držo iz strahu, da bi kaj izgubila. Ko bo na cestah srečevala ljudi, naj prevzame za svoje namero sv. Pavla: »Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1Kor 9,22).

Gnosticizem
Druga skušnjava, ki jo je potrebno premagati pa je gnosticizem. Ta pripelje do tega, da se začne zaupati v logičen in jasen razmislek, v katerem pa se žal izgubi krhkost sobratovega mesa. Očarljivost gnosticizma je v »veri zaprti v subjektivizem, pri katerem je pomembna edino določena izkušnja ali vrsta utemeljitev in spoznanj, o katerih človek misli, da morejo tolažiti in razsvetljevati. A tu je človek navsezadnje zaprt v svojem lastnem razumu in svojih čustvih« (Evangelii gaudium, 94).

Razlika med krščansko transcendenco in kakršnokoli obliko duhovnega gnosticizma je v skrivnosti inkarnacije (učlovečenja). Če Besede ne uresničujemo, če je ne pripeljemo v resničnost, pomeni, da gradimo na pesku, ostajamo pri čisti ideji in zapadamo v intimizem, ki ne prinaša sadov, ta dinamizem postaja sterilen.

Kaj torej zahteva papež?
Kaj moramo torej storiti, oče? Kaj torej papež zahteva od nas? Vi se morate odločiti, ljudstvo in pastirji skupaj. Jaz vas danes samo preprosto povabim, da dvigne glavo h kvišku in ponovno zrete Ecce homo, ki je nad našimi glavami. Ustavimo se in zrimo prizor. Vrnimo se k Jezusu, ki je tu uprizorjen kot vesoljni Sodnik. Kaj se bo torej zgodilo, »ko bo prišel Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim in bo sédel na prestol svojega veličastva« (Mt 25,31)? Kaj torej pravi Jezus?

Lahko si predstavljamo Jezusa, ki nad našimi glavami vsakemu od nas in Cerkvi v Italiji nekaj govori. Lahko bi rekel: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,34-36). Tu mi prihaja na misel duhovnik, ki je sprejel duhovnika, ki je malo prej pričeval.

Lahko bi pa tudi rekel: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag in me niste oblekli, bolan in v ječi in me niste obiskali« (Mt 25,41-43).

Blagri in besede, ki smo jih pravkar prebrali iz poslednje sodbe nam pomagajo na nivoju svetosti živeti krščansko življenje. Malo besed je, a so preproste in praktične. Torej dva stebra: blagri in besede poslednje sodbe. Naj nam Gospod podeli milost, da bomo razumeli to njegovo sporočilo.
…..

Vsej Cerkvi v Italiji priporočam to, kar sem nakazal v apostolski spodbudi: družbeno vključevanje revežev, saj imajo previligiran prostor med Božjim ljudstvom; sposobnost srečanja in dialoga za spodbujanje družbenega prijateljstva v vašem narodu, skupno dobro.
….
Naj Bog obvaruje Cerkev v Italiji pred vsakim ponaredkom oblasti, zunanje podobe, denarjem. Evangeljsko uboštvo je namreč ustvarjalno, gostoljubno, podpira in je polno upanja.
….
Čeprav ni na meni, da bi vam govoril, kako uresničiti te sanje, mi dovolite, da nakažem smer za naslednja leta: v vsaki skupnosti v vsaki župniji in instituciji, v vsaki škofiji, v vsakem okrožju skušajte na sinodalen način začeti poglabljati Evangelii gaudium in potegnite iz njega tista praktična merila, s katerimi boste udejanjili njena določila.
Se nadaljuje...