S papežem Frančiškom skozi minuli teden (2. – 7. november 2015)

Vsi sveti in verni rajni
Vesoljna Cerkev je v mesec november vstopila z dvema pomembnima praznikoma: najprej smo obhajali vse svete, zatem pa se še spomnili vernih rajnih. Papež Frančišek je na praznik vseh svetih daroval mašo na rimskem pokopališču Verano. V homiliji je govoril o svetosti in sreči, oprl pa se je na evangeljski odlomek o blagrih (Mt 5,1-12). Gospodova beseda tudi nam kaže pot za dosego prave blaženosti, pot, ki vodi v nebesa. »To je pot, ki jo je težko razumeti, saj gre proti toku. A Gospod nam pravi, da, kdor hodi po tej poti, je srečen, slej ali prej postane srečen … Dragi bratje in sestre, to je pot svetosti in je pot sreče.« To je tudi pot, ki jo je prehodil Jezus. On sam je ta pot. Kdor hodi z njim in po njem stopi na to pot, vstopi v življenje, v večno življenje. »Prosimo Gospoda za milost, da bi vedno bili uboge in ponižne osebe; za milost, da bi znali jokati; za milost, da bi bili krotki; za milost, da bi delali za pravičnost in mir; predvsem pa za milost, da bi dopustili Božje odpuščanje in postali orodja njegovega usmiljenja.«

Maša za pokojne kardinal in škofe
Papež Frančišek je v torek, 3. novembra, v vatikanski baziliki daroval sveto mašo za pokojne kardinale in škofe, ki so umrli v zadnjem letu. V homiliji je govoril o služenju. »Kdor služi in daje, se v očeh sveta zdi kot nekdo, ki izgublja. V resnici pa s tem, ko izgubi življenje, ga najde. Kajti življenje, ki se razlasti, s tem da se izgubi v ljubezni, posnema Kristusa: premaga smrt in dá življenje svetu.« Ta slog Boga, ki rešuje tako, da služi nam in sebe izniči, nas lahko veliko nauči. Mi bi pričakovali neko sijajno nebeško zmago, Jezus pa nam pokaže ponižno zmago. Povzdignjen na križ, dopusti, da se zlo in smrt zneseta nad njim, medtem ko on še naprej ljubi. To stvarnost je nam težko sprejeti. »Je skrivnost. A znamenje te skrivnosti, te izjemne ponižnosti je v celoti v moči ljubezni.« V Jezusovi veliki noči vidimo skupaj smrt in zdravilo za smrt. In to je mogoče zaradi velike ljubezni, s katero nas je Bog vzljubil; zaradi ponižne ljubezni, ki se skloni, zaradi služenja, ki zna vzeti nase stanje služabnika. »Jezus tako ni samo odstranil zla, ampak ga je spremenil v dobro; ni spremenil stvari z besedami, ampak z dejanji; ne navidezno, ampak v bistvu; ne površinsko, ampak v korenini. Iz križa je naredil most v življenje.« Z njim lahko zmagamo tudi mi, če le izberemo ponižno ljubezen, ki služi, ki ostaja zmagoslavna za večnost. »To je ljubezen, ki ne vpije in se ne uveljavlja, ampak zna čakati z zaupanjem in potrpežljivostjo, kajti ''dobro je čakati v tišini na Gospodovo rešitev'' (Žal 3,26)«.

Kateheza: Družina in odpuščanje
Kateheza med splošno avdienco je govorila o pomenu odpuščanja v družini. V molitvi Očenaš, ki nas jo je naučil Jezus, nam pravi, naj Očeta prosimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« In pojasni: »Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« Ne moremo živeti brez odpúščanja, vsaj ne dobro živeti, predvsem v družini. Vsak dan drug drugemu povzročamo krivice. Teh napak, ki jih pripisujemo svoji slabotnosti in egoizmu, se moramo zavedati. A od nas se zahteva, da takoj pozdravimo rane, ki si jih povzročimo, da nemudoma ponovno spletemo niti, ki jih pretrgamo v družini. Če čakamo predolgo, vse postane pretežko, je pojasnjeval papež. In dodal: »Obstaja preprosta skrivnost za ozdravitev ran in za prenehanje obtoževanja med starši in otroki, med brati in sestrami, med snaho in taščo. Če se naučimo, da takoj prosimo odpuščanje in odpustimo, se rane pozdravijo, zakon se učvrsti in družina postaja vedno bolj  trden dom, ki se zoperstavlja sunkom naših majhnih in velikih hudobij.« Ni potrebno imeti velikega govora. Dovolj je gesta nežnosti. Pomembno je, da se dan ne konča z vojno.

Centri za pomoč življenju
V minulem tednu so pri papežu bili člani italijanskih centrov za pomoč življenju, ki delujejo na področju zaščite človeškega življenja. »Za Kristusove učence, pomagati ranjenemu človeškemu življenju pomeni iti naproti osebam, ki so v stiski, stati jim ob strani, vzeti nase njihovo slabotnost in bolečino, da bi se lahko ponovno dvignile,« je dejal. Spomnil je na mnoge družine, ki so ranljive zaradi revščine in bolezni ali ker nimajo službe in hiše. Mnogo je tudi starostnikov, ki nosijo težo trpljenja in osamljenosti. Veliko je izgubljenih mladih, ki so v nevarnosti pred odvisnostmi in drugimi oblikami suženjstva, ki poskušajo ponovno najti zaupanje v življenje. Vse te osebe, ranjene v telesu in duhu, so podobe človeka iz evangelija, ki je na poti iz Jeruzalema v Jeriho padel v roke razbojnikom; ti so ga okradli in pretepli. Najprej je doživel brezbrižnost nekaterih, nato pa bližino dobrega Samarijana.

Dostojanstvo vsakega delavca
Ob koncu minulega tedna se je papež Frančišek srečal še z zaposlenimi pri italijanskem narodnem zavodu za socialno zavarovanje. Spregovoril jim je o dostojanstvu vsakega delavca: »Zavedajte se pomembnega dostojanstva vsakega delavca, ki mu dajete na uslugo svoje delo. Ko podpirate dohodek med in po delovnem obdobju, prispevate h kakovosti njegovega dela in vlagate v življenje po meri človeka … Ne pozabiti človeka – to je imperativ,« je poudaril sveti oče. »Ljubiti in služiti človeku z znanjem, odgovornostjo in razpoložljivostjo. Delati za tistega, ki dela in navsezadnje za tistega, ki bi rad dela, pa ne more. Ne delati tega kot delo solidarnosti, ampak kot dolžnost pravičnosti in subsidiarnosti. Podpirati najšibkejše, da ne bo nikomur zanikano dostojanstvo in svoboda do življenja, ki je pristno človeško.«