S papežem Frančiškom skozi minuli teden (od 19. do 24. oktobra 2015

Zaključila se je škofovska sinoda o družini
Sklenilo se je tri tedensko zasedanje škofovske sinode o poslanstvu in poklicanosti družine, ki je v Vatikanu zbralo 270 sinodalnih očetov in več kot sto izvedencev, delegatov drugih krščanskih cerkva in poslušalcev, med njimi tudi zakonskih parov. V minulem tednu so bila pripravljena še zadnja poročila o delu po manjših jezikovnih skupinah, na podlagi katerih je potem posebna komisija pripravila sklepno poročilo sinode. Dokument je bil včeraj izročen papežu Frančišku, ki je zadnjo generalno skupščino zasedanja sklenil z govorom.

Papež ustanovil novi dikasterij za laike, družino in življenje
Papež Frančišek se je redno udeleževal vseh razprav v sinodalni dvorani. V četrtek je na začetku popoldanske skupščine napovedal ustanovitev novega dikasterija za laike, družino in življenje, ki bo zamenjal dosedanje tri: Papeški svet za laike, Papeški svet za družino in Papeško akademijo za življenje.

Splošna avdienca: Zvestoba obljubi ljubezni
Sredina splošna avdienca je govorila o zvestobi obljubam, na kateri sloni zakonsko in družinsko življenje. Papež Frančišek je med katehezo dejal, da obljuba ljubezni in zvestobe, ki jo moški in ženska dasta drug drugemu, obsega sprejemanje in vzgojo otrok, kaže pa se tudi v skrbi za ostarele starše, podpori in negovanju najšibkejših družinskih članov, pomoči pri razvijanju osebnih lastnosti in sprejemanju svojih mej. Zakonska obljuba se razširi na delitev veselja in trpljenja z vsemi očeti, materami in otroki, z velikodušno odprtostjo do človeškega sobivanja in skupnega dobrega. »Družina, ki se zapre vase, je kakor protislovje, omrtvičenje obljube, ki jo je ustvarila in ji daje življenje.« Papež je spodbudil, naj nikoli ne pozabimo, da je »identiteta družine vedno obljuba, ki se širi na vso družino in tudi na vse človeštvo«. Danes je zvestoba obljubi družinskega življenja zelo oslabljena. Po eni strani zato, ker se napačno razume pravico do iskanja lastnega zadovoljstva, ki je povzdignjena v načelo svobode. Po drugi strani pa zato, ker so vezi življenja v odnosu in zavzemanja za skupno dobro izključno v pristojnosti prava. A v resnici si nihče ne želi biti ljubljen samo zaradi svojih dobrin ali zaradi dolžnosti. Ljubezen in tudi prijateljstvo dolgujeta svojo moč in lepoto ravno naslednjemu dejstvu: oblikujeta namreč vez, ki ne odvzame svobode. Ljubezen je svobodna, družinska obljuba je svobodna. »Brez svobode ni prijateljstva, brez svobode ni ljubezni, brez svobode ni zakona.«

Frančiškove jutranje homilije
Papeževe jutranje homilije, ki jih je imel med mašami v kapeli Doma svete Marte, so v minulem tednu govorile o pretirani navezanosti na bogastvo, o vsakodnevnem trudu za odpiranje srca Svetemu Duhu, o pomembnosti razločevanja znamenj časov. Ena od homilij pa je govorila o izobilju Božje ljubezni do človeka. »Božje srce ni zaprto,« je zatrdil sveti oče. »Vedno je odprto. In ko pridemo kakor tisti sin, nas objame, nas poljubi. Bog pripravi zabavo. Bog ni nek Bog nesrečnež. Dá vse. Bog ni nek nepremičen Bog. Gleda nas in čaka, da se spreobrnemo. Bog je Bog, ki gre ven: gre, da bi nas iskal, poiskal vsakega od nas. Vsak dan nas išče. Kakor je to že storil in kakor je to že povedal v priliki o izgubljeni ovci ali izgubljeni drahmi. Išče. Vedno je tako.«