Frančišek zapornikom: Pustimo Gospodu, da nas očisti

FILADELFIJA (nedelja, 27. september 2015, RV) – Na programu zadnjega dne papeževega apostolskega potovanja, je bil še obisk zapornikov v prevzgojni ustanovi Curran-Fromhold v Filadelfiji. »Prišel sem kot pastir, predvsem pa kot brat, da bi z vami delil vašo situacijo in jo naredil tudi za svojo. Prišel sem, da bi lahko skupaj moliti in našemu Bogu povedali, kaj nas boli, kaj nam jemlje pogum in od Njega prejeli moč Vstajenja,« je dejal sveti oče na začetku srečanja, ki se ga je udeležilo okoli sto zapornikov.

Jezus umiva naše noge
Spomnil je na evangeljski prizor, kjer Jezus umiva noge svojim učencem med zadnjo večerjo. To držo so učenci s težavo razumeli, vključno s Petrom, ki mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« V tistem času je bilo običajno, da se je tistemu, ki je prišel v hišo, umilo noge. Vsaka oseba je bila vedno sprejeta na ta način. Ljudje so hodili po poteh, ki so na nogah puščale polno prahu, kamenje se je zatikalo v sandale. Na nogah se je nabiral prah, zadeli so ob kakšen kamen ali dobili kakšno rano. Vidimo Jezusa, ki umiva noge, naše noge, noge svojih učencev včeraj in danes.

… želi, da se vrnemo na pot, v življenje
»Živeti pomeni hoditi, živeti pomeni iti po različnih poteh, različnih stezah, ki puščajo svojo sled v našem življenju.« Po veri vemo, da nas Jezus išče, želi ozdraviti naše rane, oskrbeti rane na naših nogah, ki smo jih dobili od hoje, obtežene z osamljenostjo; z nas želi očistiti prah, ki se nas je prijel po poti, ki jo je vsak prehodil, je povedal papež. Ne sprašuje nas, kam smo se napotili, ne sprašuje nas o tem, kaj počnemo. Nasprotno, pravi nam: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Če ti ne umijem nog, ti ne bom mogel dati življenja, ki ga je Oče vedno sanjal zate, življenja, za katerega te je ustvaril. »Prihaja nam naproti, da bi nas ponovno obul z dostojanstvom Božjih otrok.« Želi nam pomagati, da bi se ponovno podali na pot, obnoviti želi naše upanje, povrniti nam vero in zaupanje. »Želi, da se vrnemo na poti, v življenje ter začutimo, da imamo neko poslanstvo; da ta čas zaprtosti ni bil nikoli sinonim za izključitev,«  je zatrdil Frančišek.

Življenje pomeni, da si umažemo svoje noge po poti prašnega življenja, je nadaljeval. »Vsi potrebujemo, da se nas očisti, da se nas umije. Vse nas išče ta Učitelj, ki nam želi pomagati, da ponovno stopimo na pot. Gospod nas vse išče, da bi nam dal svojo roko.« Boleče je ugotoviti, da si kazenski sistemi včasih ne prizadevajo ozdraviti rane in ustvariti nove priložnosti. Boleče je ugotoviti, da se včasih verjame, kako je samo nekaterim potrebno očiščenje. Ne razumejo, da so njihove utrujenost, žalost, rane prav tako utrujenost, žalost, rane družbe. Gospod nam to kaže po gesti: umiti si noge, da bi šli za mizo. Ne želi, da bi ob tej mizi kdo manjkal. Ta miza je bila pogrnjena za vse, k njej smo vsi povabljeni.

Papež je zbranim dejal, da ima lahko ta trenutek v njihovem življenju samo en cilj: stegniti roko, da bi se ponovno podali na pot; stegniti roko, da bi se ponovno družbeno vključili. Del te vključenosti smo vsi, vsi smo poklicani, da jo spodbujamo, spremljamo in uresničujemo. Želijo si je vsi: zaporniki, družine, zaposleni, socialne in izobraževalne politike. To je ponovna družbena vključenost, ki po papeževem prepričanju koristi in dviguje moralno raven vse skupnosti.

Bodite ustvarjalci priložnosti
Jezus nas vabi, da imamo delež pri njegovi usodi, njegovem načinu. »Uči nas gledati na svet s svojimi očmi. Očmi, ki se ne pohujšujejo nad cestnim prahom, prej nas želi očistiti, ozdraviti, popraviti. Vabi nas, da delamo na ustvarjanju novih priložnosti: za zapornike, njihove družine in uslužbence; priložnost za vso družbo.« K takšni drži je papež Frančišek spodbudil tudi vse zbrane: »Bodite ustvarjalci priložnosti, ustvarjalci hoje in novih poti.«  Vsak mora biti česa očiščen in zavedanje tega naj nas prebudi za solidarnost, da se bomo podpirali in iskali najboljše za druge. »Glejmo Jezusa, ki nam umiva noge,« je sklenil svoj nagovor papež Frančišek. »On je pot, resnica in življenje, ki prihaja, da bi nam pomagal izstopiti iz varljivega prepričanja, kako se nič ne more spremeniti; pomaga nam hoditi po poteh življenja in polnosti. Naj bo moč njegove ljubezni in vstajenja vedno pot novega življenja.«