Nekdo, ki ni hodil z Jezusom, je v njegovem imenu izganjal duhove. Janez mu to hoče braniti, a Jezus mu ne dovoli. Izkoristi dogodek in učence pouči, da Bog lahko dela dobre stvari in celo čudeže tudi zunaj njihovega kroga ter da se lahko dela za Božje kraljestvo na različne načine, tudi tako, da se nekomu ponudi navadno čašo vode. Zato člani Cerkve ne smejo biti ljubosumni, ampak se morajo razveseliti, če nekdo, ki je zunaj skupnosti, dela dobra dela v Kristusovem imenu, kajti dela jih z dobrim namenom in s spoštovanjem. Tudi znotraj same Cerkve se lahko včasih zgodi, da se v duhu globokega občestva s težavo vrednoti in ceni dobre stvari, ki jih opravijo različne cerkvene stvarnosti. Vsi in vedno moramo biti sposobni med seboj se ceniti in spoštovati, slaviti Gospoda zaradi njegove neskončne 'domišljije', s katero deluje v Cerkvi in svetu. V današnjem drugem berilu iz Jakobovega pisma (Jak 5,1-6) apostol zmerja nepoštene bogatine, ki so si s silo nabrali bogastva. Besede apostola Jakoba, s tem ko postavijo v ospredje prazen pohlep po materialnih dobrinah, so močan klic, da jih uporabljamo z vidika solidarnosti in skupnega dobrega ter vedno na vseh ravneh delujemo pravično in moralno.
Pravičnost in sedaqah
V središču Izraelove modrosti najdemo globoko vez med vero v Boga, ki »iz prahu
vzdiguje slabotnega« (Ps 113,7) in pravičnostjo do bližnjega. Beseda, ki se v
hebrejščini uporablja za krepost pravičnosti, sedaqah, to dobro izraža. Sedaqah namreč
pomeni po eni strani polno sprejemanje volje Izraelovega Boga, po drugi pa pravičnost
do bližnjega (prim. 2 Mz 20,12–17), zlasti do ubogega, tujca, sirote in vdove (prim.
5 Mz 10,18–19). Toda oba pomena sta povezana, kajti dati ubogemu za Izraelca pomeni
povračilo, ki ga je dolžan Bogu, saj se je usmilil revščine njegovega ljudstva. Ni
naključje, da je bil dar desetih zapovedi dan Mojzesu na gori Sinaj po prehodu čez
Rdeče morje. Spoštovanje desetih zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi 'prisluhnil
bolečini' svojega ljudstva in »stopil dol, da ga reši« (2 Mz 3,8). Bog
je občutljiv na krik slabotnega in v odgovor zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost
do ubogega (prim. Sir 4,4–5.8–9), tujca (prim. 2 Mz 22,20), sužnja (prim. 5 Mz 15,12–18).
Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega
stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji 'izhod'
iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave
sama ne more uresničiti. Ali torej za človeka obstaja upanje na pravičnost?
Kristus, Božja pravičnost
Krščansko oznanilo pozitivno odgovarja na človekovo žejo po pravičnosti, kot zagotavlja
apostol Pavel v Pismu Rimljanom: »Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost
... po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike:
saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti,
prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo
orodje sprave, h kateri prideš po veri« (Rim 3,21–25). Kakšna je torej Kristusova
pravičnost? Predvsem je pravičnost, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki
popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do 'odkupitve' pride po
Jezusovi 'krvi' pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde,
ampak dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase 'prekletstva',
ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval 'blagoslov', ki pripada
Bogu (prim. Gal 3,13–14). Toda tu se takoj pojavi ugovor: kakšna pravičnost je vendar
to, če pravični umre za krivičnega, ta pa v zameno prejme blagoslov, ki pravzaprav
pripada pravičnemu? Ali ne prejme tako vsak prav nasprotno od 'svojega'?
Tu se v resnici razodeva Božja pravičnost, ki je globoko drugačna od človeške. Bog
je po svojem Sinu za nas plačal odkupno ceno, in to res visoko ceno. Pred pravičnostjo
križa se človek lahko upre, kajti ta razkriva, da človek ni samozadostno bitje, ampak
potrebuje drugega, da bi bil v polnosti to, kar je. Spreobrniti se h Kristusu in verovati
evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti
nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.
All the contents on this site are copyrighted ©. |