V Vatikanu srečanje za mlade posvečene osebe

VATIKAN (torek, 15. september 2015, RV) – Danes se je v Rimu začelo svetovno srečanje za mlade posvečene osebe na temo: Prebudite svet – evangelij, preroštvo, upanje. Petdnevni dogodek organizira Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Udeležuje se ga več kot štiri tisoč mladih posvečenih, ki prihajajo z vsega sveta, tudi iz Irana, s Filipinov, iz Slonokoščene obale in Zimbabveja. Program je sestavljen iz srečanj v vatikanski dvorani Pavla VI., kjer potekajo predavanja, pričevanja, razmišljanja in pogovori, ki se vrtijo okrog treh tem: poklic, bratsko življenje in poslanstvo. Nocoj je na programu bedenje na Trgu sv. Petra, v četrtek pa srečanje s papežem Frančiškom.

A kako živeti evangeljske svete uboštva, pokorščine in čistosti v današnjem družbenem kontekstu? Na vprašanje je za Radio Vatikan odgovoril tajnik Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, nadškof José Rodriguez Carballo. Izpostavil je svobodo srca. Po njegovih besedah je namen pokorščine, čistosti in uboštva »popolnoma svobodno srce, ki je razpoložljivo za Gospoda in brate«. To pa v današnji družbi ni lahko. A ravno zato, ker ni lahko, je to zelo preroška izbira v tej kulturi. Nadškof Carballo je pri tem spomnil na besede papeža Frančiška: »Kar ne sme nikoli manjkati v življenju posvečene osebe je preroštvo.« V tem smislu so evangeljski sveti pravo preroštvo v svetu, ki je tako zelo sekulariziran.

O karizmi je nadškof povedal, da je dar, ki ga Bog daje Cerkvi po ustanovitelju ali ustanoviteljici v določenem trenutku. Daje pa jo zato, da bi se razvila skozi čas. Karizma torej »ni samo ustanovitelj, ampak tudi vse tisto, kar pride zatem«. Carballo je kot primer navedel frančiškansko karizmo, ki je zagotovo Frančišek Asiški, a tudi osem stoletij njene zgodovine v Cerkvi. Samo tako, da karizmo povežemo z izzivi sedanjega sveta, lahko rečemo, da ostaja aktualna. Kaj bi sicer počeli mladi, ostala bi le arheologija. Po Carballovih besedah pa noben mlad človek ne želi postati predmet v muzeju. »Vrniti se moramo k duhu ustanovitelja, da bi ga naredili aktualnega,« je dejal in dodal, da si mladi morajo zastaviti vprašanje, kaj bi storil ustanovitelj, če bi živel v tem trenutku, v tej konkretni Cerkvi in v tej konkretni družbi.