Puščava na Pohorju: romarski shod bolnikov, invalidov in ostarelih

PUŠČAVA (sobota, 29. avgust 2015, RV) – V Puščavi na Pohorju je danes potekal 41. romarski shod bolnikov, invalidov in ostarelih. Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl je ob 10.00 v tamkajšnji Marijini cerkvi daroval slovesno mašo ob somaševanju duhovnikov. Med bogoslužjem je potekalo tudi bolniško maziljenje.

Homilija mariborskega nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla
Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre, še posebej bolniki invalidi in ostareli, danes smo vsi romarji tukaj pri Puščavski Materi Božji

Vse kar smo in imamo je Božji dar. Darovalec, Bog, ni ravnal po nekem enotnem kopitu. Vsakdo je prejel svojevrstne darove. In zato se vsakemu postavlja vprašanje: Kaj Bog pričakuje od mene?

Prva stvar, ki nam želi povedati današnja Božja beseda je, da ne smemo na Boa gledati, kot na strogega gospodarja, ki želi od nas iztržiti čim več. To je bila zmota tretjega služabnika, ki je ponujeni dar zakopal, kajti ni razumel, da je dar znamenje velikodušnosti in zaupanja.

Bog nam daje vse od nas pa pričakuje, da na to  njegovo ljubezen odgovorimo z našo ljubeznijo.

Prilika pohvali prva dva služabnika, ki sta talente sprejela, kot dar.

Naš največji talent, je gotovo dar vere. Vsak dan, vsak v svojem poklicu, vsak svojem položaju, naj bi ta dar vere poglabljali in  iskali božji bližino, ki nam daje notranjo moč za tisto božje življenje, ki smo ga prejeli pri krstu.

Dragi bolniki,invalidi in ostareli,  rekli boste, kako naj v času starosti in preizkušnje, kot je bolezen, z veseljem vračam Bogu  to, kar mi dal?

Ne pozabimo, da smo božji otroci, blizu njegovega srca. Bog nas ljubi, zanj smo vedno dragoceni in enkratni. Nismo samo podaniki od oddaljenega in vzvišenega Boga. On je vedno z nami, se z nami veseli, ko smo v veselju in nas tolaži, ko smo potrti, žalosti , preizkušani. 

Ravno zato se je potrebno zavedati , da sem vsak trenutek, tudi v največji preizkušnji, v Božji roki. Vsak trenutek je moja priprava na dokončno srečanje z ljubečim Očetom.  Po krstu smo postali deležni Božjega življenja. Če nas je Bog obdaroval s to ljubeznijo, in če se te ljubezni res zavedamo, potem mu jo poskušamo tudi vračati.

Jezus Kristus Božji Sin je največ ljubezni pokazal ravno bolnim in ubogim. Tukaj je razodel v polnosti Božje Srce. Še več: rekel je, da kar mi storimo, kateremu izmed njih: tukaj je še posebej mislil na bole in revne, storimo Njemu.

Sveti Pavel v današnjem berilu, ki je vzeto iz Pisma Tesaloničanom nas zato vabi, naj bomo dejavni v ljubezni, naj v njej napredujemo, da bo lahko dajala sadove.

Danes smo zbrani tukaj pri Puščavski Materi Božji, ki je Marija Pomagaj, ki nas spremlja na našem zemeljskem romanju. To romanje pa ni tavanje ampak potovanje v veri in v zaupanju v Boga. Ravno Marija nas uči, da je možno živeti polno življenje iz vere. Ko gledamo Marijino življenje, ne moremo reči nič drugega, kot to, da je tako mogoče živeti, da je to življenje v Božjo slavo, človeka pa napolnjuje z notranjim mirom in veseljem.  V Marijinem življenju začutimo navzočnost Boga. Marija ni oseba, ki postavlja sebe v ospredje. Lahko bi jo imenovali vrata, ki nas vodi skrivnost Boga samega.

Ravno zato se pri Mariji čutimo sprejete, začutimo, da smo ljubljeni.

Prosimo danes Marijo, da bi vsak od nas, še posebej vi dragi bolniki,invalidi in ostareli začutili, da Bog vsakega od nas sprejema in je deležen njegove ljubezni, tudi takrat, ko se nam zdi, da je na nas pozabil.

Papež Frančišek je za naslednje leto sklical posebno jubilejno sveto leto, LETO BOŽJEGA USMILJENJA, da bi vsak od nas še bolj začutil, da je vsak človek, tudi ta, ki ga pestijo tegobe starosti in bolezni, začutil, da ima tudi to življenje vrednost v Božjih očeh. To sveto leto je papež zaupal priprošnji Matere Usmiljenja, da bi se vsak od nas v tem svetem letu še posebej čutil: da ga Gospod pričakuje, ljubi in mu želi ozdraviti rane, ki jih nosi v sebi.

Marija je tista, ki kaže pot k Bogu, kaže nam, da je Bog izlil svojo ljubezen v naša srca. To ljubezen lahko darujemo drug drugemu,tako bo naše življenje napolnjeno s smislom tudi takrat, ko po človeško gledano ne delamo nič posebnega.

Naj bo danes naša skupna molitev: Gospod napolni naša srca s tvojo ljubeznijo, da bomo znali biti potrpežljivi, ljubeznivi, pozorni in hvaležni za vse, kar prejemamo drug po drugem in da bi v tem prepoznavali: DA NAS BOG VEDNO LJUBI, DA SMO NJEGOVI OTROCI IN DA SMO MU VEDNO PRI SRCU.

Amen.

Avdio homilije mariborskega nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla: