Kardinal Parolin udeležencem Meetinga v Riminiju: Ustvarjeni smo za velike stvari

RIMINI (četrtek, 20. avgust 2015, RV) – »Pomanjkanje česa je to pomanjkanje, srce, katerega si nenadoma polno? Ta poetičen izraz Maria Luzija, ki je izbran za geslo letošnjega srečanja, poudari 'srce', ki je v vsakem izmed nas in katerega je sv. Avguštin opisal kot 'nemirno srce', ki se nikoli ne zadovolji ter išče nekaj, kar bo ustrezalo njegovim pričakovanjem. Gre za iskanje, ki se izrazi v vprašanjih o smislu življenja in smrti, o ljubezni, delu, pravičnosti in sreči.« Tako je v pismu za letošnje 36. srečanje za prijateljstvo med narodi v Riminiju (Meeting Rimini), naslovljenim na tamkajšnjega škofa, msgr. Francesca Lambiassija, v papeževem imenu zapisal kardinal Pietro Parolin in nadaljeval:

Da bi našli odgovor, moramo nenehno gojiti zdrav nemir
»Vendar pa je potrebno za to, da bi bili vredni najti odgovor, resno upoštevati lastno človeškost ter nenehno gojiti ta zdrav nemir. Pri tem prizadevanju – nam pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje Evangelija – se je mogoče preprosto vrniti h kakšnemu pogostemu človeškemu izkustvu, kakor je veselje nad ponovnim srečanjem, kakor so razočaranja, strah pred osamljenostjo, sočutje z bolečino drugih, negotovost glede prihodnosti, skrb za dragega človeka.« (CD 140, 155)

Dati prostor vprašanjem, ki jih vsi nosimo v sebi
Državni tajnik Svetega sedeža v nadaljevanju pisma pove, da ob tem na dan pride eno od velikih vprašanj današnjega časa: kako pred mnogimi delnimi odgovori, ki ponujajo zgolj »zlagane neskončnosti« (Benedikt XVI.) in ustvarjajo nenavadno anestezijo, dati prostor vprašanjem, ki jih vsi nosimo v sebi? Kako prebuditi zavest v otrplosti življenja?

Ohranjati tleči stenj, ki gori v srcu
Kardinal spomni, da »nihče ne more začeti pogovora o Bogu, če ne uspe ohranjati tlečega stenja, ki gori v srcu; ne da bi kogarkoli obsojali zaradi njegovih omejenosti – ki so tudi naše – in ne da bi si domišljali, ampak bi sprejeli in poslušali kogarkoli. Naloga kristjanov – kot rad ponavlja papež Frančišek – je, da zaženemo procese, namesto da bi posedovali prostore (prim. ibid., 223). In prvi korak je prav ponovno zbuditi občutek tistega pomanjkanja, katerega je srce polno in ki tako pogosto stoka pod težo naporov in razočaranj. Vendar pa srce 'je'; in vedno išče.«

Ideološka kolonizacija zreducira dojemanje pristnih potreb srca
»Drama današnjega časa je v nevarnosti zanikanja identitete in dostojanstva človeške osebe. Zaskrbljujoča ideološka kolonizacija zreducira dojemanje pristnih potreb srca za to, da ponudi omejene odgovore, ki ne upoštevajo veličine iskanja ljubezni, resnice, lepote, pravičnosti, ki so v vsakem človeku. Vsi smo otroci tega časa in smo podvrženi vplivu miselnosti, ki ponuja nove vrednote in priložnosti; vendar pa lahko s svojimi predlogi, ki ugasnejo žejo po Bogu, ta miselnost tudi pogojuje, omeji in pokvari srce.«

Pomanjkanje: 'zvonec', ki nas opozarja, da smo ustvarjeni za velike stvari
Vendar pa se srce ne zadovolji – nadaljuje kardinal Parolin ter spomni na besede papeža Benedikta mladim v San Marinu, ko je poudaril, da je srce »okno, odprto v neskončnost.« Vsakdo – mladi, odrasli, verni in neverni – si prej ali slej zastavi vprašanja o zlu, smislu življenja, dela, ljubezni, napora; kaj bo z življenjem posameznika; je še mogoče upati, ko pa se odvija 'tretja svetovna vojna po koščkih'? Ob tem kardinal zapiše, da življenje ni nesmiselna želja; pomanjkanje ni znamenje, da smo se rodili z napako, ampak je nasprotno 'zvonec', ki nas opozarja, da je naša narava ustvarjena za velike stvari.

Bog se je sklonil nad naš nič, ki ga je žejalo po Njem
»Zato se je Bog, neskončna skrivnost, sklonil nad naš nič, ki ga je žejalo po Njem; in dal je odgovor, katerega vsi pričakujejo – tudi ne da bi se zavedali – medtem ko ga iščejo v uspehu, bogastvu, moči, različnih vrstah droge ter uveljavitvi lastnih trenutnih želja. Le pobuda Boga stvarnika je lahko napolnila velikost srca. On nam je prišel naproti, da bi se nam pustil najti na način, kot se najde prijatelja. Tako mi lahko počivamo tudi sredi nevihte na morju, saj smo gotovi, da je On prisoten.«

Ne dopustiti, da bi se kdo zadovoljil z malenkostjo
V nadaljevanju pisma vatikanski državni tajnik spomni, da z letošnjo temo srečanje v Riminiju lahko sodeluje pri bistveni nalogi Cerkve – to je »ne dopustiti, da bi se kdo zadovoljil z malenkostjo, ampak naj bi vsak od nas v polnosti rekel: 'ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus'. (Gal 2,20).« (CD 140, 160) Jezusovo oznanilo namreč »ustreza hrepenenju po neskončnem, ki je v vsakem človeškem srcu.« (ibid., 165) Jezus »je prišel, da bi nam pokazal ljubezen, ki jo ima Bog do nas [...] aktivno in resnično ljubezen [...] ljubezen, ki ozdravlja, odpušča, dviguje in skrbi; ljubezen, ki se približuje in vrača dostojanstvo, ki ga lahko izgubimo na mnoge načine. A Jezus je v tem vztrajen: da bi nam povrnil izgubljeno dostojanstvo, je dal svoje življenje.« (Papežev nagovor v zaporu in prevzgojem centru v Boliviji, 10. 7. 2015) Tukaj je prispevek, ki ga krščanska vera ponuja vsem in za katerega more srečanje za prijateljstvo med narodi pričati predvsem z življenjem prisotnih.

Božja ljubezen želi naše pomanjkanje napolniti z vodo življenja
Ob koncu sporočila kardinal Parolin zapiše, da sveti oče organizatorjem in prostovoljcem srečanja želi, da bi šli naproti vsem; pri tem pa naj jih podpira želja, da bi z močjo, lepoto in preprostostjo ponudili veselo novico o Božji ljubezni, ki se tudi danes sklanja nad naše pomanjkanje, da bi ga napolnila z vodo življenja, ki izvira iz vstalega Jezusa.