Duhovne misli Benedikta XVI. za 20. nedeljo med letom

Posinodalna apostolska spodbuda Evharistija zakrament ljubezni
 V tretjem poglavju z naslovom Evharistija kot skrivnost, ki jo živimo, je zapisano: »Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni« (Jn 6,57)  Ko je Gospod Jezus, ki je postal za nas hrana resnice in ljubezni, govoril o daru svojega življenja, nam je zagotovil: »Kdor jé od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51). To »večno življenje« se pričenja v nas že v tem času po spremembi, ki jo evharistični dar rodi v nas: »Kdor mene uživa, bo živel po meni« (Jn 6,57). Jezusove besede nam omogočajo razumeti, da skrivnost, ki jo »verujemo« in »obhajamo«, vsebuje moč, ki je počelo novega življenja v nas in podoba krščanskega življenja.

Ko prejemamo Kristusovo telo in kri, dejansko postajamo deležni Božjega življenja na vedno zrelejši in bolj zavesten način. Spomnimo se tudi besed sv. Avguština, ki v svojih Izpovedih govori o večnem Logosu (Besedi) kot hrani za dušo. Ko postavlja v ospredje paradoksalni značaj te hrane, si sveti učitelj predstavlja, da sliši besede: »Kruh vélikih sem: zrasti, pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil váte kakor se jed tvojega telesa, ne, ti se boš spreménil váme!« Dejansko ni evharistična hrana tista, ki se v nas spremeni, marveč smo mi tisti, ki nas ta hrana skrivnostno spremeni. Kristus nas hrani s tem, da nas sebi upodobi: »znotraj nas je«.

Evharistično slavje se kaže v vsej svoji moči kot izvor in vrhunec kristjanovega eklezialnega bivanja, kolikor hkrati izraža tako začetek kot dovršitev novega in dokončnega bogoslužja, logiké latréia. S temi besedami apostol Pavel v Pismu Rimljanom najbolj sintetično izraža, kako evharistija preoblikuje vse naše življenje v duhovno, Bogu prijetno daritev: »Rotim vas, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev! Tako bo vaše bogoslužje duhovno« (12,1). V tej spodbudi je izražena podoba novega bogoslužja kot popolne daritve lastne osebe v občestvu z vso Cerkvijo. Ko apostol vztraja, da darujemo svoja telesa, poudarja konkretno človeškost daritve, ne pa nekaj onstran človeškosti. Sv. Avguštin nas v tej zvezi spominja, da je »daritev kristjanov v tem, da smo mnogi, vendar eno samo telo v Kristusu. Cerkev obnavlja to daritev v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo in v katerem se jasno kaže, da je v tem, kar daruje, ona sama darovana«. Katoliški nauk uči, da je evharistija kot Kristusova daritev tudi daritev Cerkve, torej daritev vernikov.  Beseda daritev – (latinsko sacri-ficium /sacrum facere/, narediti nekaj sveto) – izraža vso globino bivanja, ki jo vsebuje preoblikovanje naše človeške stvarnosti, ki jo je osvojil Kristus (prim. Flp 3,12).

Kakor evharistija po eni strani pričuje, da sta Kristusovo trpljenje in smrt preobražena v ljubezen, tako bolniško maziljenje po drugi stani pridružuje trpečega daritvi, ki jo je Kristus v darovanju samega sebe opravil za odrešenje vseh ljudi, da bi mogel tudi trpeči biti deležen odrešenja sveta v skrivnosti občestva svetih. Odnos med tema dvema zakramentoma se poleg tega kaže tedaj, ko bolezen napreduje: »Tistim, ki so na tem, da zapustijo to življenje, daje Cerkev poleg bolniškega maziljenja evharistijo kot popotnico.« V prehodu k Očetu se občestvo s Kristusovim telesom in krvjo kaže kot seme večnega življenja in moč vstajenja: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Ker sveta popotnica odpira bolnemu polnost velikonočne skrivnosti, je treba zagotoviti njen prejem. Pozornost in pastoralna skrb za tiste, ki so bolni, se za gotovo obrne v duhovno korist vsega občestva, ki se zaveda, da to, kar storimo najmanjšemu, storimo Jezusu samemu (prim. Mt 25,40).

Nagovor pred opoldansko molitvijo
Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Jn 6,51-58), je zaključni del in višek Jezusovega govora v shodnici v Kafarnamumu, potem ko je dan prej dal jesti več tisoč osebam od samo petih hlebov in dveh rib. Jezus z govorom razkriva pomen tega čudeža in sicer, da se je čas obljub dopolnil. Bog Oče, ki je z mano nahranil Izraelce v puščavi, je sedaj poslal Njega, Sina, kot resnični Kruh večnega življenja in ta kruh je njegovo meso, njegovo življenje, ki se v žrtvi  daruje za nas. Potrebno ga je torej sprejeti z vero in se ne pohujševati nad njegovo človeškostjo. Potrebno je 'jesti njegovo meso in piti njegovo kri' (prim. Jn 6,54)., da bi imeli v sebi polnost življenja. Zelo jasno je, da si s takšnim govorom, ne more pridobiti odobravanja. Jezus to ve in ga namenoma pove. Dejansko je to bil kritični trenutek, obrat v njegovem javnem poslanstvu. Ljudstvo in tudi apostoli so bili navdušeni nad Njim, ko je delal čudežna znamenja. Tudi pomnožitev kruha in rib je bilo jasno razodetje, da je Mesija, saj so ga takoj zatem hoteli slaviti in postaviti za Izraelskega kralja. Seveda pa se to ni ujemalo z Jezusovo voljo, saj je ravno s tem dolgim govorom ugasnil navdušenje in prebudil nestrinjanja. On je namreč s tem, ko je razložil podobo kruha, potrdil, da je bil poslan zato, da daruje svoje življenje in kdor hoče hoditi za njim, se mu mora pridružiti  na oseben in temeljit način ter biti deležen njegovega žrtvovanja ljubezni. Jezus bo pri zadnji večerji ustanovil zakrament evharistije zato, da bodo lahko njegovi učenci imeli v sebi njegovo ljubezen in to je odločilno ter kot eno telo združeno z Njim, nadaljevali v svetu njegovo zveličavno skrivnost.

Ko so ljudje poslušali ta govor, so razumeli, da Jezus ni takšen Mesija, ki bi hrepenel po zemeljskem prestolu. Ni iskal somišljenikov, da bi osvojil Jeruzalem, nasprotno, v sveto mesto je želel iti, da bi ga doletela usoda prerokov: dati življenje za Boga in za ljudstvo. Tisti hlebi, razlomljeni za tisoče oseb, niso hoteli povzročiti zmagoslavni pohod, temveč naznaniti žrtev križa, v kateri je Jezus postal telo in kri, darovano v odkupnino za življenje sveta. Jezus je torej imel ta govor, da bi razočaral množice, predvsem pa, da bi pri učencih spodbudil odločitev. Številni od njih od takrat naprej, niso več hodili za njim.

Dragi prijatelji, dopustimo, da nas ponovno osupnejo Kristusove besede. On, pšenično zrno vrženo v brazde zgodovine, je prvina novega človeštva, osvobojenega razpadljivosti zaradi greha in smrti. Tako bomo ponovno odkrili lepoto zakramenta evharistije, ki izraža vso ponižnost in svetost Boga, to, da je postal majhen, delček vesolja, da bi ga z ljubeznijo spravil v celoti. Naj nas Devica Marija, ki je dala svetu Kruh življenja, uči živeti v  nenehni, globoki povezanosti z Njim.