Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Dominika, ustanovitelja OP (reda pridigarjev - dominikancev)

Dominik se je rodil v Španiji, v mestu Caleruega, okrog leta 1170. Pripadal je plemeniti družini iz Stare Kastilje in se je s podporo strica duhovnika izobraževal na znameniti sholi v Palenciji. Že zgodaj se je odlikoval po zanimanju za študij Svetega pisma in po ljubezni do ubogih, tako da je celo prodal knjige, ki so bile v tistih časih dragocena dobrina, da bi z izkupičkom pomagal žrtvam pomanjkanja.

Uboštveni red
Dominiku Guzmanu so se pozneje pridružili še drugi možje, ki jih je privlačilo isto hrepenenje. Tako se je postopno od začetkov v Toulousu začel oblikovati red pridigarjev. Dominik je v popolni pokorščini napotkom papežev svojega časa Inocenca III. in Honorija III. sprejel starodavno Vodilo sv. Avguština in ga prilagodil zahtevam apostolskega življenja. Te so njega in njegove tovariše pošiljale oznanjevat tako, da so hodili iz kraja v kraj in se potem vračali v svoje samostane, ki so bili kraji študija, molitve in skupnega življenja. Na poseben način je Dominik hotel poudariti dve vrednoti, ki se jima ni smel odreči, če je hotel, da bi bilo poslanstvo evangelizacije uspešno: skupno življenje v uboštvu in študij.

Predvsem so se Dominik in bratje pridigarji predstavili kot uboštveni red, to je brez obsežnih posestev, ki bi jih bilo treba upravljati. To jih je naredilo bolj odprte za študij in popotno pridiganje in je bilo konkretno pričevanje za ljudi. Notranje vodstvo dominikanskih samostanov in provinc se je oblikovalo po sistemu kapitljev, ki so izbirali lastne predstojnike, ki so jih potem potrjevali višji predstojniki. Ta organizacija je torej spodbujala bratsko življenje in odgovornost vseh članov skupnosti ter zahtevala trdno osebno prepričanje. Opredelitev za takšen sistem se je rodila prav iz dejstva, da so morali dominikanci kot znanilci resnice o Bogu živeti v skladu s tem, kar so oznanjali. Resnica, ki so jo študirali in podelili v ljubezni z brati, je najgloblji temelj veselja. Bl. Jordan Saški pravi o sv. Dominiku: »Vsakega človeka je sprejemal v veliki objem ljubezni, in ker je ljubil vse, so ga vsi imeli radi. Postavil si je osebno pravilo, da se bo veselil z veselimi in jokal z jokajočimi« (Libellus de principiis Ordinis Praedicatorum autore Iordano de Saxonia, ed. H.C. Scheeben, [Monumenta Historica Sancti Patris Nostri Dominici, Romae, 1935]).

Velik pomen študija
Nadalje je Dominik s pogumno odločitvijo hotel, da si njegovi posnemovalci pridobijo solidno teološko izobrazbo, zato si ni pomišljal poslati jih na tedanje univerze, čeprav je nemalo cerkvenih dostojanstvenikov z nezaupanjem gledalo na te kulturne ustanove. Konstitucije reda pridigarjev dajejo velik pomen študiju kot pripravi na apostolat. Dominik je hotel, da se mu njegovi bratje posvečajo brez pridržka, skrbno in pobožno. Ta študij pa mora biti utemeljen na duši vsakega teološkega védenja, to je na Svetem pismu, in spoštljiv do vprašanj, ki jih zastavlja razum. Razvoj kulture zahteva od tistih, ki na različnih ravneh opravljajo službo Besede, da so dobro pripravljeni. Zato spodbujam vse, pastirje in laike, naj gojijo to »kulturno razsežnost« vere, da bo lepoto krščanske resnice mogoče bolje razumeti in bo vera lahko zares deležna hrane, moči in obrambe. V tem letu duhovnikov vabim semeniščnike in duhovnike, naj cenijo duhovno veljavo študija. Kakovost duhovniškega služenja je odvisna tudi od velikodušnosti, s katero se trudimo preučevati razodete resnice.

Dragi bratje in sestre, naj življenje Dominika Guzmana vse nas spodbudi, da bomo goreči v molitvi, pogumni v življenju po veri in globoko zaljubljeni v Jezusa Kristusa. Po njegovi priprošnji prosimo Boga, naj Cerkev vedno bogati s pristnimi oznanjevalci evangelija.