Frančišek: Resničen smisel našega življenja je v srečanju z Njim, ki je Dar in Darovalec

TRG SV. PETRA (nedelja, 2. avgust 2015, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Na današnjo nedeljo nadaljujemo z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Po pomnožitvi kruha je množica začela iskati Jezusa in ga je v Kafarnáumu končno našla. On je zelo dobro razumel vzrok tolikšnega navdušenja, da so šli za njim in ga je tudi jasno povedal: 'Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili' (Jn 6,26). V resnici so te osebe šle za njim zaradi materialnega kruha, ki jim je dan prej potešil njihovo lakoto, ko je Jezus pomnožil kruh. Niso namreč razumeli, da je tisti kruh, razlomljen za tolike, za mnoge, izraz ljubezni Jezusa samega. Večji pomen so dali temu kruhu, kakor njemu, ki jim ga je dal. Ob tej duhovni slepoti jim Jezus nakaže, da je potrebno iti onkraj daru in odkriti, spoznati darovalca. Bog je dar in on sam je tudi darovalec. In iz tega kruha, iz tega dejanja, lahko množica najde tistega, ki ga daje, Boga. Povabi jih, naj se odprejo pogledu, ki ni samo usmerjen na vsakodnevno zaskrbljenost po hrani, obleki, uspehu in karieri. Jezus govori o drugi hrani, ki se ne pokvari in ki jo je dobro iskati ter sprejeti. Takole spodbuja: 'Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov (v.27). To je, delajte in iščite zveličanje, srečanje z Bogom.« Tako je papež Frančišek predstavil evangeljski odlomek 18. nedelje med letom med opoldansko molitvijo z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra in nadalje razložil čemu nas Jezus tako poučuje.

»S temi besedami, nam je hotel razložiti, da ima človek v sebi poleg fizične lakote tudi drugo lakoto, vsi nosimo v sebi to lakoto, še pomembnejšo lakoto. Ta pa ne more biti potešena z običajno hrano. Gre za lakoto po življenju, lakoto po večnosti, ki jo lahko samo On poteši, saj je 'kruh življenja' (v. 35). Jezus ne odpravi zaskrbljenosti in iskanja vsakodnevnega kruha, ne odpravi iskanje vsega, kar je potrebno za napredovanje v življenju. Jezus nas spominja, da je resničen smisel našega zemeljskega bivanja na koncu, v večnosti, v srečanju z Njim, ki je Dar in Darovalec. Spominja nas tudi, da je potrebno na človeško zgodovino z vsem njenim trpljenjem in veseljem, gledati 'z obzorjem večnosti', v 'obzorju' dokončnega srečanja z Njim. To srečanje namreč osvetljuje vse dni našega življenja. Če mislimo na to srečanje, na ta velik dar, bodo majhni darovi v življenju, tudi trpljenje, skrbi osvetljene z upanjem na to srečanje.

'Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen' (v. 35). Navezuje se na evharistijo, največji dar, ki nasiti dušo in telo. Srečati in sprejeti v nas Jezusa, 'kruh življenja', daje smisel in upanje na naši pogosto vijugasti poti življenja. Ta 'kruh življenja' pa nam je bil dan z nalogo, da lahko tudi mi potešimo duhovno in fizično lakoto bratov in sester tako, da povsod oznanjamo evangelij. S pričevanjem naše bratske in solidarne drže do bližnjega, ponavzočujemo med ljudmi Kristusa in njegovo ljubezen. Naj nas Sveta Devica podpira pri iskanju in hoji za svojim Sinom Jezusom, 'resničnim kruhom', 'živim kruhom', ki ne propade in ostane za večno življenje.«

Papež Frančišek je med pozdravi vernikov po opoldanski molitvi in blagoslovu omenil današnji porcjunkulski odpustek, ki nas »poziva, da se približamo Gospodu v zakramentu usmiljenja in tudi, da prejmemo obhajilo. So ljudje, ki se bojijo iti k spovedi, ker pozabljajo, da tam ne bodo našli strogega sodnika, temveč neizmerno usmiljenega Očeta. Res je, ko gremo k spovedi, nas navdaja občutek sramu. To občutimo vsi, vsi, saj moramo vedeti, da je tudi ta občutek sramu, milost, ki nas pripravlja za Očetov objem. On vedno odpušča, odpušča vse.«