Papež salezijancem o don Boskovi pedagogiki in vzgoji mladih

VATIKAN (četrtek, 16. julij 2015, RV) – Don Bosko nam pričuje, da je krščanstvo izvir sreče. Gre za eno od misli, ki jih je papež Frančišek zapisal v pismu vrhovnemu predstojniku Salezijanske družbe Angelu Fernandezu Aritimeju ob dvestoti obletnici rojstva svetega don Boska. Papež se je tako želel ponovno zahvaliti Bogu za dar tega »svetnika mladih«. Obenem je nakazal nekaj bistvenih vidikov don Boskove duhovne in pastoralne dediščine, vso salezijansko družino pa spodbudil, naj jo pogumno živijo.

Duša mladih se ni spremenila
»Italija, Evropa in svet so se v teh zadnjih dveh stoletjih zelo spremenili, a duša mladih se ni,« izpostavi papež Frančišek. Tudi danes so dekleta in fantje odprti za življenje in srečanje z Bogom in drugimi, vendar pa obstaja veliko nevarnosti, ki povzročajo izgubo poguma, duhovno medlost in izključenost. Don Bosko nas uči, naj ne samo opazujemo, ampak se postavimo v prvo linijo, da bi mladim ponudili celostno vzgojno izkušnjo, ki je trdno postavljena na versko razsežnost ter vključuje misli, čustva in vso osebo, ustvarjeno in ljubljeno od Boga. Od tu po Frančiškovem prepričanju izhaja tudi »pristna človeška in krščanska pedagogika«, ki sloni na preventivni in vključevalni skrbi, predvsem za otroke in mlade, ki prihajajo iz preprostih slojev in družbenega obrobja, da bi postali dobro kristjani in dobri državljani. Don Bosko se je zavzemal za moralno, civilno in kulturno vzgojo mladih in tako deloval za dobro oseb in civilne družbe, v skladu s programom, ki povezuje veselje, učenje in molitev ter tudi delo, vero in krepost.

Ljubeznivost
»Značilna poteza don Boskove pedagogike je ljubeznivost, ki se razume kot izražena in zaznana ljubezen, s katero se kažejo simpatija, naklonjenost, razumevanje in soudeleženost v življenju drugega,« izpostavi papež. Na področju vzgoje ni dovolj samo ljubiti, ampak je pomembno, da se ljubezen vzgojitelja izrazi s konkretnimi in učinkovitimi gestami. Ob tej ljubeznivosti je veliko otrok in najstnikov v salezijanskih okoljih izkusilo pristno in zdravo čustvenost, zelo pomembno za formacijo osebnosti in za življenjsko pot. Papež navede še druge značilnosti don Boskove vzgojne prakse: družinsko ozračje, navzočnost vzgojitelja kot očeta, učitelja in prijatelja, vzdušje veselja in praznovanja, veliko petja, glasbe in gledališča, pomen igranja, rekreacije, sprehodov in športa.

Z apostolsko predanostjo iti za mladimi
Sveti oče v nadaljevanju pisma spregovori o salezijanski družini v današnjem času, ki se odpira k novim vzgojnim in misijonarskim obzorjem, sprejema nove načine družbenega komuniciranja in inkulturalne vzgoje. »Kot salezijanska družina ste poklicani,« spodbudi, »da pomagate zacveteti karizmatični ustvarjalnosti znotraj in zunaj vaših vzgojnih ustanov, tako da se z apostolsko predanostjo podate po poteh mladih, predvsem tistih na periferijah.« Mladinsko pastoralo, kakor jo navadno uresničujemo, je prizadel val družbenih sprememb. Mladi v splošnih strukturah pogosto ne najdejo odgovorov na svoje skrbi, stiske, težave in ranjenosti. Mi odrasli jim moramo potrpežljivo prisluhniti, razumeti njihove skrbi in njihove zahteve in se naučiti z njimi govoriti jezik, ki ga razumejo, papež navede besede iz apostolske spodbude Veselje evangelija.

Ne razočarajte globokih hrepenenj mladih
Poudari, naj ne razočarajo globokih hrepenenj mladih, kot so potreba po življenju, odprtost, veselje, svoboda, prihodnost; želja po sodelovanju pri izgradnji pravičnejšega bratskega sveta, pri razvoju vseh narodov, pri varovanju narave in življenjskih okolij. Pomagajo naj jim doživeti izkušnjo, da se samo v življenju milosti, torej v prijateljstvu s Kristusom, lahko v polnosti uresničijo najpristnejši ideali. »Z veseljem jih spremljajte v iskanju sinteze med vero, kulturo in življenjem, v trenutkih, ko sprejemajo pomembne odločitve, ko si poskušajo razložiti kompleksno realnost,« spodbudi sveti oče.

Biti vzgojitelj je tudi sad formacije
V ospredje postavi dve posebni nalogi: vzgajati v skladi s krščansko antropologijo ter v jeziku novih komunikacijskih sredstev in socialnih mrež, kot drugo pa pospeševati različne oblike družbenega prostovoljstva. »Biti vzgojitelji, ki evangelizirajo, je dar narave in je milost, a je tudi sad formacije, študija, premišljevanja, molitve in askeze,« poudari papež v pismu in salezijansko družino povabi, naj na področju vzgoje vlagajo v povezanost različnih verskih in laičnih ustanov, da bi nadaljevali pot z raznolikostjo karizem in v korist mladih po različnih celinah. Posebej nujno pa je v vzgojo vključiti družine. Brez družinske pastorale namreč ni mogoče doseči učinkovite mladinske pastorale.

Krščanstvu je izvir sreče
Salezijanec je vzgojitelj, ki v mnogoterosti odnosov in obveznosti pusti, da vedno odmeva prvo oznanilo, lepa novica, ki neposredno ali posredno ne more nikoli manjkati: »Jezus Kristus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, krepil in osvobodil,« zapiše Frančišek in doda, da don Bosko pričuje o krščanstvu, ki je izvir sreče, kajti krščanstvo je evangelij ljubezni. V tem izviru najdeta veselje in praznovanje trdnost in trajnost tudi pri salezijanski vzgojni praksi. »V polnosti postajamo človeški, kadar smo več kakor človeški, ko namreč dovolimo Bogu, da nas popelje onkraj nas samih, da bi dosegli svojo najbolj resnično bistvo. Tu je izvir evangeljskega delovanja.«