Papež Frančišek posvečenim osebam: Kako lepo je skupaj moliti večernice!

ASUNCIÓN (nedelja, 12. julij 2015, RV) – »Kako lepo je skupaj moliti večernice! Kako ne bi sanjal Cerkve, ki razmišlja in ponavlja harmonijo glasov in pesmi v vsakdanjem življenju? Sedaj to počnemo v tej katedrali, ki je v večkrat morala začeti iz nič. Ta katedrala je znamenje Cerkve in vsakega od nas. Včasih nas nevihte od zunaj, pa tudi od znotraj prisilijo porušiti to, kar smo sezidali in začeti znova, vedno pa z zaupanjem položenim v Boga, ki če pogledamo to zgradbo, prav gotovo ni razočaral Paragvajcev, saj Bog nikoli ne razočara. Zaradi tega ga z hvaležnostjo hvalimo.« S pogledom na katedralo v Asuncionu, v kateri se skriva stoletna zgodovina vere paragvajskega ljudstva, je papež Frančišek začel meditacijo med večernicami skupaj s škofi, duhovniki, diakoni, redovniki, redovnicami in člani katoliških gibanj.

Liturgična molitev s svojo zgradbo in svojo ritmično obliko želi izraziti celotno Cerkev, Kristusovo nevesto, ki se želi držati svojega Gospoda. Vsakdo izmed nas želi postati v molitvi vedno bolj podoben Jezusu. V molitvi pride na dan to, kar živimo ali bi morali v vsakdanu živeti, torej v molitvi, ki nas ne oddaljuje ali, ki ni le za okras. Molitev nas spodbudi, da udejanjimo ali preverimo to, kar molimo v psalmih. Smo namreč v rokah Boga, ki »iz prahu vzdiguje slabotnega, iz blata potegne ubogega« (Ps 112(113), 7), a moramo mi delati, da se žalost jalovosti spremeni v rodovitno polje.  Mi, ki pojemo »dragoceno je v očeh Gospodovih življenje njegovih zvestih« (Prim. Ps 116,15), smo tisti, ki se bojujemo, si prizadevamo braniti vrednost vsakega človeškega življenja od rojstva pa vse do takrat, ko je let veliko, a malo moči. Molitev je odsev ljubezni, ki jo čutimo do Boga, do drugih, do ustvarjenega sveta. Zapoved ljubezni je najboljša upodobitev misijonarskega učenca po Jezusu. Navezanost na Jezusa daje globino krščanski poklicanosti, ki vključena v Jezusovo 'delovanje', kar je veliko več kot dejavnosti, želi biti podobna Njemu v vsem, kar on počne. Lepota cerkvene skupnosti se porodi iz pripadnosti vsakega njenih članov Jezusu, kar oblikuje skupek poklicanosti' v bogastvu skladne različnosti.

Odpevi evangeljskih himen tega konca tedna nas spomnijo, kako je Jezus poslal Dvanajstere. Vedno je dobro rasti v zavedanju tega skupnega apostolskega dela. Lepo vas je videti, kako pri pastorali sodelujete, izhajajoč iz narave in vloge vsakega cerkvenega poklica in vsake karizme. Želel bi spodbuditi vse vas duhovnike, redovnike in redovnice, laike in bogoslovce, da si prizadevate za to cerkveno sodelovanje, še posebej ob pastoralnih načrtih škofij in celinskem misijonu in sodelujete z vso vašo razpoložljivostjo za skupno dobro. Če razdeljenost med nami povzroča nerodovitnost, prav tako ni nobenega dvoma, da se iz občestvenosti in medsebojnega soglasja porodi rodovitnost, saj sta popolnoma v skladnosti s Svetim Duhom.

Vsi imamo meje, zato nihče ne more ponoviti Jezusa Kristusa v njegovi celoti. A četudi se vsaka poklicanost v glavnem oblikuje ob nekaterih potezah Jezusovega življenja in delovanja, pa nekatere pri nobenem ne smejo manjkati. Pravkar smo hvalili Gospoda, da ni »ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom« (Flp 2,6). To je ena od značilnosti vsakega krščanskega poklica. Tisti, ki ga je Gospod poklical, se ne hvali, ne išče priznanj in kratkotrajnega odobravanja, nima občutka, da je prestopil v višji razred, in se ne obnaša do drugih, kot da bi bil na podstavku.

Kristusovo prvenstvo je bilo med bogoslužjem jasno opisano na koncu pisma Hebrejcem, ki smo ga pravkar prebrali: »izpopolni nas, kakor vélikega pastirja ovac« (prim. Heb 13,20-21). To pa pomeni priznati, da se vsaka posvečena oseba oblikuje po Njem, ki je v  svojem zemeljskem življenju med močnimi kriki in solzami (prim. Heb 5,7), dosegel popolnost, ko se je trpeč naučil, kaj pomeni biti poslušen. To tudi spada k naši poklicanosti.

Zaključujemo z molitvijo večernic. Zvonik te katedrale je bil večkrat obnovljen. Glas zvonov ob različnih priložnostih napove in spremlja našo liturgično molitev. Od Boga prenovljeni vsakič, ko molimo, trdni kot zvonik, veseli, da med praznovanjem opevamo čudovita Božja dela, se poistovetimo z Magnifikatom ter pustimo, da bo Gospod po našem posvečenem življenju storil velike stvari v Paragvaju.

Marijina hvalnica