Papež med mašo v Santa Cruzu: Iz logike odmetavanja v logiko občestva

SANTA CRUZ de la SIERRA (četrtek, 9. julij 2015, RV) – Sveta maša v bolivijskem mestu Santa Cruz de la Sierra je potekala na trgu Kristusa Odrešenika. Papež Frančišek jo je daroval ob začetku petega narodnega evharističnega kongresa, ki se bo odvijal v mestu Tarija. Med mašo so bili izročeni tudi misijonski križi. Sveti oče je med homilijo spomnil na spomin bolivijskega naroda, ki se prenaša iz generacije na generacijo in je vedno »spomin na poti«. Na tej poti pogosto izkusimo utrujenost, zmanjka nam moči, da bi upanje ohranjali živo. »Koliko krat živimo situacije, ki hočejo anestezirati spomin. Tako oslabi upanje in izgubijo se razlogi za veselje. Začne nas prevzemati žalost, ki postane individualistična, ki povzroči izgubo spomina na to, da smo ljubljeno ljudstvo, izvoljeno ljudstvo,« je dejal papež. »Ta izguba nas razkropi, zapremo se pred drugimi, še posebej pred najrevnejšimi.«

Iz logike odmetavanja v logiko občestva
Lahko se nam zgodi kot učencem, ko so videli množico ljudi. Jezusa so prosili, naj jih odpusti, saj je bilo nemogoče nahraniti vse tiste ljudi. Pred mnogimi situacijami po svetu, kjer je lahkota, lahko rečemo, da jih je nemogoče rešiti. In tako obupanost zajame srce. »V obupanem srcu z lahkoto zavzame svoj prostor logika, ki se hoče uveljaviti v današnjem času,« je zatrdil papež. To je logika, ki pušča prostor samo za nekatere, odmetava tiste, ki ne proizvajajo, ki niso sposobni in vredni, saj se ''računi ne izidejo''. Jezus nam ponovno pravi: ''Ni treba, da odidejo. Vi sami jim dajte jesti.''

To povabilo danes na vso moč odmeva za nas: ''Ni treba, da kdor koli odide. Dovolj je z odmetavanjem, vi sami jim dajte jesti.'' Jezusov pogled ne sprejema logike ali vizije, ki vedno ''odreže vrv'' najšibkejšemu, najbolj stiskanemu. S tem, ko sprejme ''stavo'', nam Jezus sam da zgled, pokaže nam pot, ki je opredeljena s tremi besedami: vzame kruh in ribe, jih blagoslovi in učenci jih razdelijo drugim. To je pot čudeža. Seveda ne gre za magijo ali idolatrijo. »Jezus s temi tremi dejanji uspe spremeniti logiko odmetavanja v logiko občestva,« je zatrdil papež iz zatem pojasnil vsako posebej.

Jezus vzame
Jezusovo izhodišče je, da zelo resno vzame življenje svojih. Pogleda jih v oči in razume njihovo življenje in njihova občutenja. V njihovih pogledih vidi tisto, kar utripa in kar je nehalo utripati v spominu in srcu njegovega ljudstva. In to upošteva in ovrednoti. Vrednost da vsemu dobremu, ki ga lahko ponudijo, vse dobro, na osnovi katerega se lahko gradi. A ne govori o predmetih ali kulturnih dobrinah ali o idejah – govori o osebah. »Pristno bogastvo družbe se meri v življenju njegovih ljudi, meri se v starostnikih, ki so sposobni posredovati svojo modrost in spomin svojega naroda najmanjšim,« je povedal sveti oče. Jezus ni zanemaril dostojanstva nikogar z izgovorom, da ta nima kaj dati ali deliti.

Jezus blagoslovi
Zatem Jezus blagoslovi kruh in ribe, zahvali se Očetu, ki je v nebesih. Ve, da so to darovi Boga. Zato jih ne obravnava kot kakršno koli stvar, kajti vse tisto življenje je sad usmiljene ljubezni. Gre onkraj videza in z gesto blagoslova in zahvale prosi Očeta za dar Svetega Duha. Blagoslov obsega dvojni pomen: na eni strani zahvalo in na drugi moč spremeniti. Pomeni prepoznati, da je življenje vedno dar, je poklon, ki s tem, da je položeno v Božje roke, dobi moč, ki ga pomnoži. »Naš Oče ničesar ne vzame, vse pomnoži,« je dodal sveti oče.

Razdelitev
Pri Jezusu ne obstaja ''vzeti'', ki ne bi obenem bil tudi blagoslov, blagoslov pa ne obstaja brez razdelitve. Blagoslov je vedno tudi poslanstvo, namen, delitev z drugimi, razdeljevanje tistega, kar se je prejelo, kajti samo v razdeljevanju najdemo vir veselja in izkusimo zveličanje. Je razdelitev, ki hoče ponovno zgraditi spomin, da smo sveto ljudstvo, poslano in poklicano ponesti veselje zveličanja. Roke, ki jih Jezus dvigne, da bi se zahvalil Bogu v nebesih, so iste roke, ki razdelijo kruh lačni množici. Lahko si predstavljamo, kako so si iz rok v roke podajali kruh in ribe, dokler jih niso dobili najbolj oddaljeni. Jezusu uspe ustvariti tok med svojimi, vsi si delijo to, kar imajo, tako da postane dar za druge; vsi se bodo nasitili in na koncu bo še ostalo sedem košev. Spomin, ki prehaja med rokami, blagoslovljen in ponujen, da vedno nasiti lačno ljudstvo.

Evharistija je kruh, razlomljen za življenje sveta. Je zakrament občestva, s katerim izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom; daje nam gotovost tega, kar imamo in kar smo; če je sprejeto, blagoslovljeno in podarjeno postane z Božjo močjo, močjo njegove ljubezni, kruh življenja za druge.

Cerkev je skupnost, ki obuja spomin
»Cerkev je skupnost, ki obuja spomin,« je ob koncu homilije dejal papež Frančišek. Zato vsakokrat ponavlja: »To delajte v moj spomin.« Iz roda v rod, na najrazličnejših koncih naše zemlje, uresničuje skrivnost Kruha življenja, ponavzoča ga in ga daje. »Jezus želi, da smo soudeleženi v njegovem življenju in da se to po nas pomnoži v naši družbi. Nismo izolirane osebe, ločene, ampak smo ljudstvo spomina, ponavzočenega in vedno ponujenega. Življenje, ki obuja spomin, potrebuje druge, odnose, srečanje, resnično solidarnost, ki bo zmožna vstopiti v logiko sprejemanja, blagoslavljanja in dajanja, v logiko ljubezni.«