Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 13. nedeljo med letom

Mdr 1,13-15; 2,23-24
Bog ni naredil smrti,
on se ne veseli propada živega.
Vse je namreč ustvaril za bivanje.
Rodovi sveta so zaznamovani z zveličanjem
v njih ni uničujočega strupa,
in podzemlje nima oblasti na zemlji,
kajti pravičnost je nesmrtna.
Toda Bog je ustvaril človeka za nepropadljivost
in ga naredil kot podobo lastne narave.
Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti,
izkusijo pa jo tisti, ki ji pripadajo.

2Kor 8,7.9.13-15
Toda, kakor se v vsem odlikujete: v veri in v besedi in spoznanju in v vsakršni gorečnosti in naši ljubezni do vas, tako se odlikujte tudi v tej milosti. Poznate namreč milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli. Ne zato, da bi bilo drugim olajšanje, vam pa stiska, ampak zaradi izravnave. V sedanjem času naj vaše obilje olajša njihovo pomanjkanje, da bo njihovo obilje olajšalo vaše pomanjkanje in se tako doseže izravnava kakor je pisano: Kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor je malo, ni imel premalo.

Mr 5,21-43
Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je ob morju. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!« In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj.

Bila je neka žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je poslabšalo. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In vir krvi ji je takoj usahnil in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa v strahu in trepetu pristopila, padla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

Ko je še govoril, so prišli od hiše predstojnika shodnice in rekli: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli do predstojnikove hiše, je videl razburjenje in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se vznemirjate in jokate? Otrok ni umrl, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bil otrok. Prijel je otroka za roko in rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. In takoj so se zelo začudili in bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve; in je velel, naj ji dajo jesti.

Razlaga cerkvenih očetov
Sirski cerkveni oče Afraate pravi: »Vera prinaša zelo težke preizkušnje, kar se pa potem pozna v novem življenju, ki iz nje izhaja.« Prudencij nadaljuje: »Jezus je z ozdravljanjem ter obujanjem od mrtvih pokazal sočutje in razodeval svojo mesijansko identiteto.« Peter Krizolog ter Beda Častitljivi pa pravita: »Ni ozdravljal preprost Gospodov dotik z roko, temveč Gospodov stik s preprosto vero«. Ambrož dodaja: »Tistemu, ki je bil mrtev, je preprosto podelil s svojimi božanskimi besedami novo življenje.« Sv. Hieronim pravi, da je »krik bolečine je po sebi že  preprosti izraz vere.« Sv. Hieronim ter sv. Efrem Sirski dodajata: »Če je bila žena priča Jezusove božanskosti, je bil Jezus v zameno za to priča ženine vere.« Sveti Hieronim nadalje razlaga besede 'talíta kum' tako, da v njih poudari Jezusovo zveličavno moč: 'Deklica, zame vstani: ne po svoji zaslugi, temveč po moji milosti. Vstani torej zame: to, da si ozdravela, ni bilo odvisno od tvojih kreposti' (Homilije o Markovem evangeliju, 3).

Misli Benedikta XVI.
Na današnjo nedeljo nam evangelist Marko predstavlja pripoved o dveh čudežnih ozdravljenjih, ki ju je Jezus storil dvema ženama: hčeri enega od predstojnikov shodnice, ki mu je bilo ime Jair, ter ženi, ki je trpela zaradi krvavitve (prim. Mr 5,21-43). Ta dva dogodka vsebujeta dva nivoja branja. Najprej čisto fizični nivo: Jezus se skloni nad človeško trpljenje in ozdravi telo. Nato je duhovni: Jezus je prišel ozdravit človekovo srce ter podarit zveličanje, za kar zahteva vero Vanj. V prvem dogodku, je Jezus ob novici, da je Jairjeva hči umrla, rekel predstojniku shodnice: 'Ne boj se, samo veruj' (Mr 5,36), ga vzel s seboj tja, kjer je bila deklica in vzkliknil: 'Deklica, rečem ti, vstani' (v. 41). Deklica je tako vstala in hodila. Drugi dogodek žene, ki jo je prizadela krvavitev, ponovno pokaže na to, da je Jezus prišel osvobodit človeško bitje v njegovi celoti, saj se čudež dogodi v dveh stopnjah. Naprej je fizično ozdravljenje, a tesno povezano z globljim ozdravljenjem, ki podari Božjo milost tistemu, ki se Mu v veri odpre. Jezus je rekel ženi: 'Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!' (Mr 5,34).